McLion's Mindstream

Kar pride pred moje oči in se mi zdi nujno deliti s spletnim planetom.

15. 8. 2014 - 6 minut branja - 1200 besed - Komentarji - zgodbe

Ko sem izgubil pot ...

Poletna sobota. Zaključujem najbolj uspešno dieto doslej. Tudi prvo v svojem življenju. Čas je za naslednji korak.

Pet tednov brez sladkorja, alkohola in drugih dobrot, katerih sem pozabil imena je pustilo nekaj posledic. Željo po hrani počasi zamenjuje potreba po premikanju. V več smislih.

Že dolgo nisem bil na Slavniku. Tri, morda štiri leta. Verjetno nisem najbolj v formi zanj, ampak brez poskusa ni uspeha, pravijo … Prepričam sestro, da mi dela družbo. Najbolje držiš ritem tako, da slediš nekomu, pa če je pred ali za tabo.

Pa smo šli. Dela prost dan zahteva dodaten spanec, zato ni bilo prav nič zgodaj zjutraj. Pravzaprav je bil čas, ko besedo «jutro» uporabijo samo še dijaki in študentje. Pa poletje je bilo. Če dobro pomislim, ta časovna kombinacija ni bila med najbolj optimalnimi.

Začelo se je dobro. Jaz poln energije marširal strumno in veselo, sestra godrnjajoče za mano in pes, ki mu nikoli ne zmanjka baterij, pred obema. Direktno v klanec. Položne poti namreč nisem našel ali je pa nisem želel najti. Slednje naj ostane skrivnost.

Nekje na pol četrt se razideva. Pravi, da ji moje «dirkanje v hrib» ne ugaja in se odpravi po položni poti naprej. Tukaj pa se prične moja avantura, če jo lahko tako poimenujem …

image

Kmalu sem utrujen, za trenutek ali dva se mi zamegli pred očmi. Hm, sem dovolj jedel? Pa ne da imam «premalo cukra»?! Ah, bom že … Rinem naprej … Pot se razdeli … Prvič, drugič in … Hm, kam je izginila?! To je struga potoka, pohodniško pot sem očitno že dolgo zapustil. Prekleto poletje in osušene struge, ki zgledajo kot poti! Odločitev «pojdi levo» ni bila optimalna. Nazaj ne grem. Pravi moški ne gre nikoli nazaj, le naprej, gor, gor in spet gor! Shit, niti struge ni več, gozd. Stepska trava, praskajoči grmi in drevesa …

Čeprav je poletni dan, je kar temno. Vsaj v moji glavi. Gazim navzgor, skozi visoko travo, vem da je to prava pot, saj je vrh navzgor in nikjer drugod. Pogledam na Google Maps? Ah, Tušmobil tukaj ne lovi. Roaming? Ne, ne … Ni vredno zapravljati denar za take reči. Gremo naprej … KDO SE SMEJI?! Se meni smejiš? Hihitaš se … Kdo si?! Daleč za mano … Ničesar ne vidim, kdo si?!

Na tleh zagledam še eno senco. Preleta me nek velik ptič. Saj ne boš začel krožiti? Ni še tako hudo, samo malo dehidriran sem, pa malo vročo glavo imam … Ne začni krožiti!

Vedno bolj globoko sem, rinem naprej. Trava mi praska po nogah … Trava! Kaj vse je lahko v njej? Kače? Ah, ne dej … KLOPI! Klopni meningitis! So v tem času klopi? Vprašam Google? Aja, Tušmobil … Eh. Pejmo naprej. Iščem odprtine med drevesi, pajčevina v obraz in še ena in še tri. So ti pajki strupeni? Ok, to pa vem, niso! So pa veliki in nadležni in ni mi všeč kako mi plezajo po glavi … KAJ JE TO!?

Nekaj metrov pred mano, na levi. Glasno premikanje skozi gmajno. Znan zvok. Pa ne že spet?!

Pred leti sva šla s frendom na Slavnik. Bil je en topel dan, kot je danes. Jaz brez kondicije, ampak z močnim egom. Pot navzgor sem prehodil brez večjih težav. Vmes me je samo dvakrat zmanjkalo. Za nazaj sem pretiraval. Tekel sem po hribu navzdol, že ohlajen. Med spustom sem čutil, da z mišicami na nogah nekaj ni v redu, bil sem na robu krča. Večkrat.

Med hitrim spuščanjem sem naletel na manjši prepad in se moral ustaviti. V tistem trenutku sta me v obe nogi stisnila krča. Bolečina je bila tako divja, da sem popolnoma izgubil nadzor nad svojim telesom, padel na rit in zakričal kot malo dete. Zazdelo se mi je, da sem zapustil svoje telo, saj sem se videl kako sedim v blatni zemlji in stokam.

Frend je prišel do mene in se mi začel smejati. Čisto prav. Nadaljevala sva z zelo počasnim tempom, po položni poti, saj sem komaj hodil. Vso pozornost sem namenil preprečevanju krčev v eni oziroma drugi nogi.

Nisva naredila 500 metrov, ko mi reče: «Ej, slišiš to? Nekaj se premika v gozdu spodaj,» ampak mu nisem hotel verjeti, bolečina je bila že dovolj za takrat: «Ah, ne, sej je samo veter, dej!»

Kmalu zatem so, kakšnih 50 metrov pred nama, gozdno cesto začeli prečkati merjasci … Družina merjascev. Kakšni trije odrasli in krdelo mladičev, ki se mi v tistem trenutku niso zdeli prav nič prisrčni. Po glavi so divjale misli o tem kaj bom storil, če se mama merjasec odloči, da jim predstavljamo nevarnost in naju napade. Nisem mogel hoditi, kaj šele, da bi tekel. Vrgel se bom na tla, stisnil v klopčič in čakal, da mine! Med tem je živalska družina že izginila v gozd, midva pa sva po par minutah «varnostne pavze» nadaljevala pot. To je se je zgodilo pred kakšnimi tremi ali štirimi leti.

Ob tem znanem šumu mi je misli preletel ta spomin … Pa ne, da je spet kakšen merjasec? Ta drevesa so pretanka za plezanje, mnoga so presušena, jaz sem brez energije … Ne, no! Rezervni plani … Kaj storiti, če je merjasec in gre proti meni, kam naj tečem, ali naj sploh tečem? Naj se naredim velikega in ga poskusim prestrašiti? Naj se naredim malega in nepomembnega?

V tistem trenutku ga zagledam kako skaklja skozi visoko travo, tak lep svetel je, skoraj oranžen … Srna je bila. Mlada srna ali srnjak, ne ločim. Sem fant iz predmestja in to je čista divjina zame.

Nadaljujem pot. Osramočen. Ponovno se spomnim oddaljenega smeha, ki sem slišal prej. Že nekaj časa ga ni več. Je bil moški ali ženski? Otroški? Ne, ne, nič od tega … Tak, hudoben, vzvišen, perverzen. Ura je nekaj čez poldan, verjetno me je sonce zabilo v glavo … Pa pomanjkanje cukra, vode … Ja, to bo to …

Spet je za mano. Tekel bom, ja, tekel. Nimam energije. Počakal ga bom … Nekaj vidim, proti meni gre. Velik je. Črn. Hitro se premika, nič ne bom čakal. Nočem ga spoznati. Hitim v hrib, z obrazom sekam pajčevine, vseeno mi je … Je v travi kakšna kača?! Naj … Ne briga me. Tisto za mano smrdi po grozi.

Brez sape. Pospešim še bolj. Bližje je, vedno bližje. Nekaj me ugrizne v gleženj. KAJ!?

Ah, nimam časa za te reči, ne boli toliko, pred mano je svetlo, tam grem, tam je jasa! Ne morem več, občasno padem na vse štiri, se takoj dvignem, lezem naprej. V glavi mi bobni ta smeh, prekleti smeh, kdo si in zakaj mi slediš?!

image

Svetloba, jasa, zunaj sem! Pred mano se odpre prelep pogled vse do morja. Ločim mogočne luške žerjave, ki me sicer motijo, danes pa so tako domače pomirjujoči … Varen sem!

Oh, saj res, nekaj mi je sledilo?! Ničesar ni, morda se je ustavilo v gozdu. Mogoče je samo vročina, ki mi je skisala misli. Hodim naprej. Pred mano je še samo par kilometrov do koče.

Tam srečam sestro. Imela je prav sproščen sprehod do vrha: «Dosadno dolga pot, navzdol sekamo skozi gozd. Aja, si videl table, ki opozarjajo na volkove