McLion's Mindstream

Kar pride pred moje oči in se mi zdi nujno deliti s spletnim planetom.

Zakaj sem nehal piti

| Comments

Rad pišem. Pisanje mi predstavlja nekakšen prečiščevalni proces. Terapijo. Včasih me zgodba nenapovedano napade, kot vročinski napad. Nujno jo moram spraviti v besedilo, sicer ne morem nadaljevati s svojim življenjem - morila me bo ves dan in se vrnila v spanju, v obliki nočne more.

Večinoma je dovolj, da jo spesnim v tvit, ki ga objavim kot @kratkazgodba, včasih pa moram napolniti več strani - teh ne objavim. Vsebina napisanega se mi zdi preveč intimna, da bi si jo upal deliti s svetom.

Tokrat bom naredil izjemo. Za današnji praznik ti predstavljam zgodbo, ki se je oblikovala na mojem prehodu v polnoletnost. Bil sem “asocialen čudak”, ki je srednjo šolo preživel na razpotju med svojim bizarnim svetom in tremi prijatelji, ki so živeli v svojih bizarnih svetovih.

Spisal sem jo eno aprilsko noč, med nalivom, kot izpoved neznanemu znancu.

Tebi.

image




Nehal sem piti

Zakaj sem začel piti? Ne spomnim se točno … V najstniških letih, ko so vrstniki vsak vikend veselo bruhali od alkoholne zastrupljenosti, sem bolj sameval. Alkohol me ni prepričal. Občutek izgube kontrole nad sabo ni bil zame. Imel sem drugačne hobije. Piti sem začel šele po dopolnjenem 18. letu, razlog mi je trenutno neznan. Nek dan sem postal kar bolj socialen, organiziral “IRC žure” in začel piti. Kot bi en dan obrnil list in postal bolj “normalen”.

Alkohol je z leti postal moj redni spremljevalec - najprej večerov v družbi, le ob koncu tedna, zatem tudi med tednom, če je bil razlog in/ali družba voljna. Bolj kot je življenje postajalo resno, več je bilo alkohola v njemu. Drugih drog sem se raje izogibal, ker so v glavi odpirale nekaj, kar mi ni bilo všeč …

Res je, alkohol je bil zadnja leta sestavina skoraj vseh mojih večerov. Brez “skoraj”. Kozarec ali dva in, če je bila družba, tudi 6, včasih 13. Vikendi so pogosto prinesli le meglico spomina polnih in praznih kozarcev, neumnih izjav in še bolj neumnih dejanj. Neumne izjave so me nadlegovale še kakšen dan, se ob najmanj primernih trenutkih v zavest vračale kot boleč občutek sramote. Recimo med sestankom, ko sem morebitnemu kupcu prodajal svojo resnico. “A nisi ti včeraj trdil, da … ?” Včasih sem to alkoholno zmedenost speljal v zmago, pogosto pa je bil to trenutek, ko je sestanek degeneriral.

Zato sem zvečer spet nekaj spil, da nekoliko zameglim te sramotne spomine.

Ampak nisem bil alkoholik! Alkoholiki pijejo poceni alkohole, da jih prime, da se zgubijo, da neha boleti! Ne, ne! Le konec tedna sem bil res pijan, le v družbi, nikoli sam! Bil sem alkoholni gurman. Če sem pil sam, je bil to kozarec res izvrstnega vina ali viskija … Ali še raje obrtniškega piva, takega z zgodbo! “Microbrew” je bil moj hobi, za vsako vrsto sem znal pesniško opisati okus. Imel sem kar nekaj najljubših, saj se mali pivovarji res trudijo in je potrebno spoštovati njihovo delo. Bil sem res ekspert. Ne, nisem bil alkoholik. Alkoholiki pijejo poceni močne alkohole, da pozabijo …

Da pozabijo. Nek jesenski torek sem pozabil zakaj pijem. Moje življenje je bilo sicer urejeno, tudi s športom sem se redno ukvarjal, spremenil prehrambene navade, ponoči dobro spal in izgubil četrtino svoje teže, le alkohol je ostal. Kot en velik hrošč v sicer dobrem operacijskem sistemu.

Postalo mi je jasno, da me alkohol omejuje. Počutil sem se kot bi tekel s predolgimi vezalkami. Ko si mladosten in poln energije, je to lahko izziv, v odraslih letih pa se začneš spraševati zakaj teh vezalk še nisi uredil. Zato sem se odločil, da do konca leta ne bom ničesar spremenil … Človek mora biti načelen.

Na novoletni zabavi se je ponovno nekaj premaknilo. Alkohol se mi je zagnusil in sem v novo leto stopil popolnoma trezen. Tako trezen, da nisem dojel, da me neko dekle osvaja. Njeno povabilo k sebi sem razumel kot namig, da naj se sam odpravim domov. Pa sem šel.

Od tiste zabave nisem več pil alkohola. Stopil sem na na pot skozi novi svet, kjer “se bom očistil in postal boljši,” sem si obljubil.



Življenje pred alkoholom

Na novi poti sem razmišljal o življenju pred alkoholom. Zakaj kot najstnik nisem pil?

Takrat so me zanimali naravoslovje in nadnaravni pojavi. Kot naravoslovec sem raziskoval z eksperimentiranjem. Seveda na sebi. Tudi nadnaravne pojave.

Bral sem o meditaciji, ki omogoča projekcijo duše na druge lokacije. Hipno potovanje brez omejitev! Ideja me je navdušila. Spoznal sem nekaj ljudi, ki so se ukvarjali s skupinsko meditacijo. Razložili so mi o astralu in kako ga lahko dosežeš z meditacijo in spremembo nekaterih življenjskih navad. V tem primeru svoje duše ne preslikaš nekam v fizični svet, ampak raziskuješ druge dimenzije duhovnosti.

“Ko z meditacijo pripotuješ do astrala, nisi več sam. V tej dimenziji boš srečal duše drugih oseb, ki jim je to uspelo in s tabo gradijo ta svet … Boš pa srečal tudi trole, demone in druga temna bitja … Izogibaj se jim. Nekatera ti lahko pokvarijo izlet, druga pa ti bodo sledila tudi v ta svet in bolje je, da ne izkusiš življenja s takšnim temnim sopotnikom,” mi je razlagal Peter, ki je živel skoraj kot tibetanski menih, le da je bil doma iz Kranja.

Navdušil me je in začel sem trenirati. Najprej lucidno sanjanje, ki je točno tisto kot zveni. Sredi noči se zaveš, da sanjaš in prevzameš režijo. Lucidno sanjanje je nekaj fantastičnega. Imaš popoln nadzor nad dogajanjem oz. okolico in se lahko čisto razživiš. Omejitev je le tvoja fantazija. Zjutraj se zbudiš prenovljen in z občutkom polne kontrole nad svojim življenjem. Čista zmaga!

Naslednji korak je budna meditacija, kjer znanje pridobljeno med sanjami poskusiš uporabiti za dosego astrala … To je zelo dolg samospoznavni proces.

S pomočjo takšne meditacije sem našel svojo energijsko občutljivost. Indijci bi rekli, da sem odprl svojo kronsko čakro.

Od takrat naprej, sem svet okoli sebe doživljal bolj polno, videl sem stvari, ki jih …

Si že kdaj z robom očesa zasledil premikanje, vendar, ko si se obrnil, tam ni bilo več ničesar?

Bolj aktivno sem meditiral, bolj pogosti so bili ti pojavi. Ko se mi je to zgodilo, sem poskusil premikati fokus moje zavesti ne da bi premaknil oko. Ugotoviti kaj vidim, ne da bi to gledal. Težko razložiti. Kar nekaj časa sem eksperimentiral s tem. Čutil sem, da tam nekaj je, ampak moja zavest ni znala ločiti kaj “vidi” in je to ignorirala, jaz sem pa zahteval, da to vidi oz. loči. Zanimiv mentalni fenomen. Predvsem glavoboli, ki so sledili.

Za boljše razumevanje bom uporabil kar bitje iz Štoparskega vodnika po galaksiji. Zamisli si, da so nezemljani ”inteligentni odtenek modre barve”. Ker smo izučeni, da je to le barva, jih bomo videli kot modro liso na steni, ki je ne ločimo od navadne packe na zidu.

Trudil sem se kar nekaj časa, da ugotovim kaj se skriva ob robu mojega vidnega polja. Svojo zavest sem treniral, da bi ločila žive odtenke črne barve od ostalih senc. Razmišljal sem, da gre morda za duše umrlih ljudi. Zanje sem bil prepričan, da še nekaj časa ostanejo med nami, ker so vezane na navade. Ljudje namreč ne maramo velikih sprememb in smrt je zelo velika sprememba.

Zato sem začel ponoči obiskovati pokopališča, tam sem meditiral in lovil sence na robu očesa. Kot že rečeno, rad sem eksperimentiral.

Postavil sem se nekje na sredi pokopališča oz. na vrhu hriba, če je bilo to grajeno v klanec. Sprostil sem se, začel meditirati in se energetsko odprl okolici.

Kaj sem čutil? Ogromno žalosti, apatičnosti in obžalovanja. Ničesar nisem videl, sem pa občutil energijo, ki se je držala te okolice. Ne vem, če so to bili preminuli ali le energija, ki so jo pustili svojci ob obisku pokopališča.

Ob odhodu sem pogosto vzel nekaj s sabo. Ne namerno in ne fizičnega. Sledilo mi je, kot izgubljeni kuža, ki sledi neznancu, ker ga bo ta peljal nekam, kjer ne bo več izgubljen. In tako kot mi je začela slediti, me je ta energija po kakšni uri tudi zapustila, saj nisem bil pravi gospodar in/ali nisem šel po pravi poti.

Razen enkrat. Spomnim se, ko sem na noč pred 1. novembrom zapuščal koprsko pokopališče. To je bilo pred več kot dvajsetimi leti. Takrat pokopališča ponoči niso zaklepali in edina osvetljava so bile sveče … Tisto noč mi je začela slediti zelo močna energija, tako močna, da se je ob robu mojega vidnega polja občasno kar bliskalo.

Več dni sem jo poskušal izostriti in mi je tudi uspelo. Bila je kroglasta strela zelene barve. Tako sem jo videl. Od tiste noči se mi je redno pojavila ob robu vidnega polja, med meditacijami pa je včasih celo odplavala predme, malo poplesala, se dvignila in odletela stran. Nisem se je bal, moja radovednost je bila prevelika.

Zavedal sem se, da bom moral najti način kako se je znebiti, ampak najprej sem hotel ugotoviti kaj ali kdo je.



Temni spremljevalec

Bob ni ime, ki bi se v Sloveniji pogosto pojavljalo. Sploh pred dvajsetimi leti. No, Bob je postal moj stalni spremljevalec, moj … “Prijatelj”.

Kdo je Bob? Pravzaprav bi se moral vprašati, kaj je Bob?

Še danes ne vem. To je “kuža”, ki mi je tisto noč sledil iz koprskega pokopališča. Mogoče je duša nekega umrlega, mogoče nagajivi trol, demon ali nekaj tretjega. Res ne vem, je pa od tiste noči postajal iz meseca v mesec bolj glasen.

Iz zelene kroglaste strele je se v naslednjih mesecih razvil v različna bitja. Morda ga je moja zavest želela utelesiti, ga spraviti v neko obliko, ki jo bi bilo mogoče … Ne vem … Odgnati? Nekaj časa je bil podoben tasmanskemu vragu iz risanke Looney Tunes. Raje strašno srčkan, kot pa samo strašen …

Sprejel sem, da je vedno nekje ob meni in mi ničesar noče. “En dan se bo verjetno naveličal in odšel ali pa bom našel način kako ga odgnati,” sem se prepričeval. Ni imel vpliva na moje življenje, zato me ni preveč motil.

Do neke nevihtne noči. Pred spanjem sem meditiral … Kot ponavadi pri astralni meditaciji, se mi je pred zaprtimi očmi pojavil polarni sij. Tako sem jaz videl vrata v astral. Ob meni je bil seveda tudi ta stvor, enake barve kot polarni sij. Zatem mislim, da sem zaspal … Nisem pa odtaval v lucidne sanje - tokrat nisem imel nobenega nadzora.

Nekaj me je vleklo v temo. Globoko v temo.

Za nadlahet me je stiskala kosmata koščena roka. Bila je brez kože, dlake so poganjale kar iz kosti. Kosti, ki so se pri prstih zaključile v kremplje. Kremplje, ki so spominjali na papagajev kljun. Ti kljuni so bili varno zapičeni v moje meso in bolj sem se upiral, bolj globoko so zarezali. Zbral sem vso moč, ki sem jo v tistem trenutku premogel in se iztrgal iz bolečega ugriza. Čutil sem kako mi z roke visijo koščki mesa, čutil sem kako iz nje curlja slap krvi …

Zbudil sem se. Stal sem v svoji sobi, ob steni, z levo roko sem držal desno zapestje in ga zabijal v steno. Na desni nadlahti se je poznala modrica od odtisa prstov. Bila je takšne oblike, da sem še dolgo razmišljal kako sem si jo lahko povzročil.

Naslednjih par tednov sem nosil longeto, prijateljem pa sem povedal kako sem med spanjem padel s postelje in si počil zapestje. Dal sem jim dovolj materiala, da so me lahko še dolgo zbadali in zato nikoli spraševali o resnici. Resnica bi me verjetno spravila v kakšno specializirano ustanovo.

Prave zgodbe do tega trenutka nisem še nikomur povedal. Tisto noč je Bob prvič spregovoril. Praskajoči bas, ki je odmeval v moji lobanji, je odločno naročil: “Ti boš moja roka v svetlobi. Naredil boš, kar bom rekel.” Glas je bil miren in prepričan, jaz pa prestrašen in posran …



V njegovi službi

Mesci, ki so sledili, so bili … Moreči.

Bob je živel v moji glavi - čez dan, ponoči, celo med odgovarjanjem pred tablo. Ni bilo prav nič zabavno. Šepetal mi je ukaze, jaz pa sem jih ignoriral.

Sprva je bil to le nadležen glas znotraj mene, kot še en tih izvor misli, ki pa je iz dneva v dan postajal bolj glasen, bolj moteč in bolj boleč. Vsakič, ko nisem reagiral na ukaz, je malo zaskelelo. V zobeh, ušesih, očeh, med nogami … Vedno v točkah, kjer se bolečine ne da ignorirati.

Najprej le za trenutek, zatem malo dlje …

Ukazi so bili trivialni. Zadeve kot “kupi borovničev čaj, ne soka” ali pa “pojdi na hot-dog, ne topli sendvič”. Bilo je bizarno. Sumil sem, da me trenira za kaj bolj konkretnega, zato sem se upiral.

Do dneva, ko nisem mogel več.

Bila je nedelja, zbudil sem se z glavobolom, tako močnim glavobolom, da sem mislil, da mi bodo oči skočile iz glave. Spil sem vedro vode, globoko dihal, vzel 3 aspirine in še tableto, ki jo je sestra jemala ob menstrualnih bolečinah … Nič ni pomagalo.

V glavi je ponavljal šepetajoči glas: “Pojdi v kopalnico in se uleži v kad.”

Predal sem se.

Ob nedeljah je bila kopalnica mamin prostor. Njen tedenski obred, ko se je več ur namakala v topli kopeli … Počakal sem, da zaključi in švignil v kopalnico. Temen prostor je polnila zatohla vroča meglica. Glavobol je popustil. Stegnil sem roko proti stikalu, da bi prižgal luč. “Ne!” je zaskelelo. Prvič sem ga slišal kričati. Odmaknil sem roko, pred mano se je v megleni poltemi dvignila senca.

Bob?

Bil je impozanten, brez določljive oblike, le ogromen in temen. Črni stvor sredi polmraka. Ločil sem rumene oči, ki so lebdele v prostoru par glav nad mano in nasmeh kot iz reklame za zobno pasto … Bil je tako umetno bel, da je oddajal lastno svetlobo sredi tiste črnine, ki sem ji rekel Bob.

Dobre volje je bil. Smejal se je, a ne posmehljivo, ponosno zadovoljno se je smehljal. Končno mu je uspelo. Počutil sem se poražen. V podrejeni tišini sem čakal naslednji ukaz.

“Zlezi v banjo.” Začel sem se slačiti. “Ne! Oblečen!” Vzdihnil sem, za trenutek sem v zobu začutil skelečo bolečino. V kadi je bila odtekajoča voda v kateri se je prej kopala mati. Z gnusom sem zlezel vanjo, obleke so se mi prilepile na telo …

“Sedaj se polulaj.”

“K-k-kaaaj?!”

Sedemnajst let sem zadrževal potrebo po uriniranju … Želel me je prevzgojiti. Spraznil sem mehur, skozi premočene kavbojke, v postani vodi. Treslo me je od sramote.

To je bil dan, ko sem se sramotno predal in si prislužil daljši mir.



Ogenj

Po nekajmesečni tišini sem pričakoval veliki pok.

Bil je en aprilski torek. Kot vsak šolski dan, sem med glavnim odmorom stekel do najbližje sendvičarne in naročil lepinjo z dvojno šunko, gobicami, sirom in namazom. Dijaški standard pač. Ob drugem ugrizu me je zaskelelo med nogami. Postalo mi je slabo, bruhnil sem. “Ne prebavljaš mesa,” sem slišal doneti v glavi.

Postal sem vegetarijanec. Tako je Bob odločil. Pustil mi je pa jesti pršut, le on je vedel zakaj. Domače ni preveč zmotilo, najstnik pač.

Daljši so bili dnevi, bolj pogosti so bili ukazi. Manj sem bil za računalnikom, več v naravi, na sprehodih. Taval sem skozi gozdove, skakal po skalah ob morju, plezal po drevesih …

En tak plezalni dan sem nekajkrat preplezal stene na koncu Debelega rtiča. Vsak dvig je bil na manj stabilni lokaciji. Zadnjega ne vem kako sem preživel, tla stene so mi pod nogami drsela hitreje kot sem bil sposoben plezati. Ampak uspelo mi je.

Kupil sem švicarski nož in ga nosil s sabo. MacGyver je bil takrat še vedno popularen, tako da se to nikomur ni zdelo čudno. Naučil sem se ga odpreti z eno roko v manj kot sekundi. “Najstnik pač,” so si razlagali domači.

Pričakoval sem pok, dobil sem pa počasno privajanje, tudi med spanjem.

Večkrat me je iz sanj zbudil lasten krik. Na srečo je bil večinoma le v sanjah in nihče od domačih ni ničesar slišal. V snu me je Bob napeljeval do nesprejemljivih dejanj, ponavadi tako, da so mi delovala vsaj delno sprejemljiva. Recimo maščevanje ali pa kaznovanje nekoga, ki je storil nekaj groznega mojim bližnjim. Predvsem mojim bližnjim.

Nekega jutra me je spet zbudil lasten krik. V roki sem držal nož s krvavo konico, roke so bile umazane od krvi, majica premočena … Ponovno sem se zbudil. Tudi to so bile sanje. “Bob, sedaj poznam tvoje plane! Ne bom te več poslušal, ne bom! Prenesel bom vse bolečine, ampak ne bom te več poslušal!” sem mu tistega jutra obljubil.

Sledilo je nekaj zelo bolečih dni. Tako bolečih, da sem moral v bolečini najti užitek. Praktično ni bilo trenutka, ko me kaj ne bi skelelo. Mislil sem, da bom znorel. Morda tudi sem.

Skoraj sem že postal apatičen na bolečino, ko se je nekaj končno premaknilo … Bob se je naveličal. Vsaj zdelo se mi je tako. Do tiste sobotne noči, ki sem jo večkrat tako uspešno pozabil in še danes občasno priplava na površje, da jo lahko spet uspešno pozabim.

Upam, da napisano ostane med nama. Zaupam ti.

Takrat je v Kopru razgrajal zloglasni Marjan. To je bil lokalni izgubljenec, ki je se je obnašal kot ameriški “ghetto gangster”. Bil je sicer bolj bel od istrskega snega in bolj preskrbljen kot županovi otroci, ampak verjetno ga je ravno to morilo. Svoje frustracije je pogosto preganjal z rekreacijskimi drogami in zatem za rekreacijo preganjal lokalno mladež.

Ni me maral. Na splošno ni maral gimnazijcev, ampak mene je še posebej sovražil. Moja sestra pa mu je bila všeč, zelo všeč.

Ne vem kaj mu je šlo po glavi, ko me je neko soboto sredi noči ustavil na domačem parkirišču. Pojavil se je iz vogala in nisem ga opazil vse dokler mi je postavil revolver pred usta. Nisem vedel, da obstajajo tako velike pištole in da tako boli, ko ti z njimi udarijo ob zobe. Takšne scene sem videl samo v filmih, ampak ni bil film. Ne vem, če je tudi Marjan to vedel.

V trenutku sem bil premočen od potu, iz nosa mi je začelo teči, oči so me pekle od solz. Nisem se upal premakniti, čeprav sem v mislih divjal: “Je to konec? Bom tako umrl? S kakšnim razlogom sploh?! Ker mu ni všeč brat od ljubice? WTF?!”

Začelo je rositi, deževati, razbohotil se je naliv. Zelo filmsko. Ugotavljal sem, da tako ni videti mojih solz in dejstva, da so moje hlače premočene od … Najstniške misli pač.

Umiril sem se. V meni je začelo goreti. V očeh sem čutil nepopisno bolečino, kot da bi nekdo vanje zlival magmo. “Aaaaaaaaa!” sem zarjovel in pogledal Marjana v oči.

Jezo na njegovem obrazu je prekrila groza. Na steni za njim se je pojavil ognjeni odsev. “Imam res ogenj v očeh?” sem se vprašal, v odgovor pa dobil: “Stopi do njega!”

Ubogal sem. Marjan je prestrašeno pokleknil. Sklonil je glavo.

Spet se je stemnilo. Bolečine ni bilo več, dež je umirjeno močil naša telesa. Zrak je napolnila tišina. Marjan me je predano pogledal v oči. Nekaj je čakal. “Povleci nož iz žepa in mu zareži v vrat!” Predanost na Marjanovem obrazu je zamenjala groza.

Je tudi on imel temnega sopotnika?

Zablokiral sem se. Spet je gorelo. Spet je bolelo. “Tega ne morem, ne morem tega narediti, to nisem jaz!” sem zaječal. Bolečina me je zaslepila. Sledila je tema.

Ne vem koliko časa me ni bilo, ne kaj se je vmes dogajalo. Ko sem odprl oči, sem stal na vseh štirih, solzen dež je curljal z mojega obraza. Ob meni je bil nožiček s krvavo konico, moje roke so bile umazane od krvi, nedaleč stran je ležala Marjanova pištola.

Njega ni bilo.

Pobral sem se domov. Nisem mogel spati. Poskusil sem se spomniti kaj sem storil, ampak bilo je zaman. Kam je izginil Marjan? Je zbežal in izkrvavel v kakšnem jarku? Prepričal sem se, da sem pošast, ki je zmožna drugemu pobrati življenje. Nisem si upal iz postelje, da ne bi še komu kaj storil. Bedel sem do ponedeljkove zore, ko sem lahko šel v šolo, v center vseh najstniških tračev. Moral sem izvedeti kaj se je zgodilo z Marjanom, brez da bi spraševal po tem.

Po uradnih govoricah je Marjan v soboto eksperimentiral z novo drogo. Drugi dan se je zbudil ob morju s strganimi hlačami in nekaj praskami ter urezninami po telesu. Po šoli se je pravilo, da je ukradel pištolo svojega očeta in jo med haluciniranjem izgubil. Znance je spraševal kje bi lahko kupil enak model preden to oče ugotovi in “ga dobesedno ubije”. Skratka, nihče ni nič vedel in prava zgodba je ostala le v moji glavi. Kako prikladno.



Zakaj sem začel piti?

Sledili so tedni tipičnih malih ukazov, ki sem jim sledil kot priden robotek. Stopil sem čez rob in postalo mi je vseeno za vse. Bil sem Bobov vojaček. Sploh me ni zanimalo kakšne plane ima, le da čim prej opravi z mano.

V tistem obdobju smo s prijatelji ves prosti čas viseli na IRC-u. Organizirali smo tudi “IRC žure”, kot smo jih poimenovali. Sprva je bila to tipična pizza z nekaj znanimi neznanci, kmalu pa nas je bilo že toliko, da so nam lokali ponujali cenejšo pijačo, če smo se dobili pri njih. Iz zborovanja internet prijateljev, so te zabave tako prerasle v tipične pijanke.

Takrat sem tudi sam začel piti. Prvi bambus je bil zame veliko doživetje. Pravzaprav že skoraj prvi požirek. Glas v meni mi je najprej odsvetoval pitje, zatem zahteval, po drugem kozarcu je moledoval, da neham … Njegovi ukazi mi pod alkoholom niso povzročali bolečin. Alkohol je bolečino prekril, jo prekinil. Po tretjem kozarcu Boba nisem več slišal. Glavobol drugega dne sem jemal kot ceno svobode. Nič več ukazov, nič več bolečine, nič več …

Začel sem redno piti. Zato sem začel piti. Saj res, ZATO SEM ZAČEL PITI!

Ta izpoved je bila kar terapevtska. Hvala ti.

Spomnim se zakaj sem začel piti. Alkohol je moja zaklopka pred Bobom, ki me nikoli ni zapustil. Saj res, čeprav sem nanj poskusil pozabiti, se še vedno pojavlja v mojem življenju. Kot primer, skoraj vsi moji računalniki vsebujejo “bob” v imenu: Domači računalnik je “Megabob”, prenosnik “Minibob”, moj Raspberry Pi nosi ime “Mikrobob”, pametni uri rečem “Bobek”, wifi omrežje se imenuje BobNet … Še pištoli, ki mi je ostala od Marjana, sem nadel ljubkovalno ime “Painbob”.

Bob, bob in spet BOB!

Dvajset let sem pil, da zbežim Bobu, ampak on je bil vedno del mene. Očitno je to trezno obdobje imelo vnaprej določen cilj. Čas je, da se spet soočim z njim. Sedaj sem dovolj zrel, da se mu lahko uprem in ga premagam, čeprav še ne vem kako …

Že več mesecev sem popolnoma trezen, čist. Na vrhuncu noči, sedim v mraku in ti pišem to izpoved. Ekran osvetljuje prostor … Zdi se mi, da se v kotu mojega očesa nekaj premika … Hm … Glave ne morem obrniti. Roke drsijo po tipkah, telo pa je otrpnilo. Gori mi v očeh, ušesa boleče piskajo in zobje skelijo … Domača bolečina.

Pogoltnem slino, znana senca lebdi proti meni … Senca z rumenimi očmi in snežno belim nasmehom. Smeje se … Spet … “Oh … Ciao stari … stari … BOB … Dobrodošel nazaj!” se mu nasmehnem.

Strah nas lahko reši

| Comments

Pred nami so mračni dnevi. Dnevi, ko se bomo trudili iskati sonce, ampak dobili bomo predvsem temo in hlad. V več smislih …

Pred kratkim smo premaknili uro, pred nami je dan mrtvih, še prej pa noč pred vsemi svetimi, noč čarovnic, ki se zgodi na dan reformacije. Komplicirano? :)

O noči pred ”Dnevom mrtvih”, ki so ga nekoč imenovali ”Vsi sveti” in ga tako še v nekaterih (pretežno krščanskih) državah, vemo marsikaj. Marsikaj je tudi podrejeno ameriški propagandi, ki nas je prepričala, da je to njihov praznik, čeprav je kar naš, Evropski. Recimo, v Istri smo ga v neki obliki praznovali še pred prihodom krščanstva.

Ampak pustimo to. Pustimo, da se za večer pred vsemi svetimi, za Halloween, Američanke bolj slačijo, kot oblačijo in zgleda vse kot naš pust, le z več sladkarijami. Pustimo, da se povsod prodajajo buče, ki naj bi jih izrezljali in dali vanje sveče, pa razne plastične maske, ki so bolj bedne od najbolj nizkoproračunskega horror filma. Pustimo to. O tem berite raje drugud ali pa si odprite Wikipedio in se počutite za trenutek bolj izobraženi. Tokrat bi rad izpostavil nekaj drugega.

Halloween je za nas zelo pomemben. Noč čarovnic in podobni prazniki/obredi so za nas zelo pomembni. Za nas kot človeštvo. Pomembno je osnovno sporočilo praznika, njegov osnovni namen. Pomembno je, da se v času pred pravim začetkom zime prestrašimo. Ampak zares prestrašimo. Ker nas strah čisti skrbi, ki nas omejujejo. Če strah držimo v sebi, se začnemo bati bolj enostavnih reči, takšnih, ki bi jih morali znati obvladati.

Tak strah nas ohromi. Če mi ne verjamete, pokukajte na socialna omrežja, poglejte na Facebook in Twitter. Polno je sovraštva, takega, ki izhaja iz stranu. Pa da gre za malenkosti, kot je izbira napačne pižame za toplo stanovanje ali malo večje malenkosti kot je skrb, da bo neznanec pozvonil na vratih in zahteval to pižamo …

image

Strah je pomemben! Moramo ga redno doživeti, da ga lahko obvladamo. Obliko besede sem namerno izbral. Doživeti, ne doživljati. Prestrašiti se moramo, ne bati. Zakričati, ne stokati.

Strah moramo obvladati, ne sme biti naš gospodar! Vsaj enkrat na leto se moramo zato dobro prestrašiti, da svet postavimo v perspektivo. Za to se ni potrebno lotevati ekstremnih športov, kot je pucanje za pribežniki ali deljenje oblek le-tem, ni treba niti v bar in neznanca vprašati za zmenek … Ne, ne … Treniramo lahko tudi v ugodju svojega kavča. Dovolj je, da doživimo strašno zgodbo ali dve.

Ena vir strašnih zgodb so seveda horror filmi. Nisem ekspert v temu in jih ne gledam ravno pogosto, zato vam ne morem nobenega priporočiti. Je pa poljubno mnogo blogov na to temo, tudi na IMDB dobite zanimive lestvice … No, saj znate. :)

Zgodbe za strašno noč

Osebno bolj uživam ob branju strašljivih zgodb, ki zadenejo bližje mojim strahom in pri njih nimam problema “prvega ekrana” (ko gledaš film, ampak vmes klikaš po telefonu/tablici/računalniku).

Zato sem se odločil, da bom letos namerno obeležil Noč čarovnic oz. Halloween z objavo zbirke kratktih strašljivih zgodb. Seveda v slovenščini, saj gre konec koncev tudi za en praznik slovenskega jezika (dan reformacije).

Objavljal jih bom od popoldneva reformacije (31. oktobra), vse dokler me ne mine ali pa me bo preveč strah … Tisto kar pride prej.

Obljubim vam najmanj eno zgodbo vsako uro, seveda na mojem Twitter računu @kratkazgodba in tokrat izjemoma tudi na Facebooku. Nekaj bo starih, večinoma pa bom objavil nove, ki sem jih napisal oziroma jih še pišem za to priložnost.

Stari strahovi

Za pokušino pred “dogodkom” je tu nekaj mojih starih horror zgodb v 140 znakih ali manj.

Novi strahovi

Dan reformacije je mimo in z njim tudi horrorfest. Tukaj je zbirka vseh objavljenih tvitov v tistem času, če ti je kateri všeč, ga kar retvitaj. :)

Za nove zgodbe pa te vabim, da mi slediš na @kratkazgodba ali fb.com/kratkazgodba.

Kako skuhati uspešen projekt - Zgodba

| Comments

TL;DR - Brez zgodbe ni projekta.

Pred tem: Uspešen projekt - Ekipa

Življenje je zgodba. Svet doživljamo in opisujemo v obliki krajših dogodkov, ki tvorijo celoto. Zato projekt, ki ne zna sporočiti zgodbe, ne more ustvariti povpraševanja, še manj pa navezanosti na storitve/produkte, ki jih želi tržiti.

Seveda ni vsaka zgodba dobra. Definicija dobrega je subjektivna, znamo pa vse dobre zgodbe enostavno obnoviti. Zgodba vašega projekta mora biti tako enostavna, da jo znate razložiti v eni povedi. To ni mogoče? Če vi ne razumete zgodbe vašega produkta, je verjetno ne bodo niti vaši potrošniki. Razen, če zmagate na loteriji. V tem primeru pa raje pojdite strele loviti, imate več možnosti. :)

Nekaj primerov projektov in njihove zgodbe v eni povedi:

Produkt Zgodba
FaceBook Skupnost prijateljev za vzdrževanje stikov in ustvarjanje novih.
Twitter Kaj se ravnokar dogaja?
LinkedIn Iščem službo, rabim kader.
24ur.com Šokantne, seksi, zanimive novice.
slovenskenovice.si Šokantne, seksi, zanimive novice.
Zmenkarije Kjer dobim lahko zmenek, prijatelja …
Keramični lonec Ker, INOX ni več zdrav …
Colgate Za bolj bele zobe in dišeč zadah, dovolj je dvakrat dnevno.
Delmonte sadje Dobro, ker ga izbira gospod Del Monte osebno.
Hofer So poceni, so fer.
Ikea Poceni, lahko pogosto menjam pohištvo, čeprav ga ne bom.
Lego Kocke, ki pri otroku razvijajo ustvarjalnost.
ObalaNET Združujemo Obalo.
Cockta Pijača naše mladosti.
Mobilni telefon Ker sem rad povezan.

Zgodbe so skoraj kot razlogi, pravzaprav je pri produktih to skorajda sinonim.

Včasih zgodba ne pove nič, sploh če je preveč splošna. Pri 24ur.com in Slovenskih novicah ni ločnice v pogledu uporabnika. Oboje pogosto konzumirajo brez večjih preferenc, razlika je predvsem v njihovi ciljni publiki, ki se ne prekriva preveč (politično-družbeni profili).

Verjetno ste že ugotovili, da si zgodbo naredi uporabnik, proizvajalec mu jo lahko predvsem sugerira. Kot za Yugo, ki je dobil moto “ne traje dugo”, čeprav so ga imeli v Jugoslaviji skoraj vsi. Ta moto je bil želja “po nečem več”, zato ne bo trajal dolgo. To posmehovanje je pomagalo v prodaji, kazalo ga je kot avtomobil, ki si ga privoščim, dokler ne bo denarja za nekaj boljšega …

Uporabnik potrebuje zgodbo s katero se lahko poistoveti, jo naredi za svojo. Uporabnik potrebuje svojo zgodbo.

Zgodba pa ni le stanje, je tudi pot. Take zgodbe imamo recimo pri igračah, ki same po sebi niso nekaj izjemnega, ampak nam proizvajalec poda neko izhodišče/navodila, otrok pa to zgodbo nadgradi oz. izpelje po svoje. Barbika je konec koncev le suhljata lutka, ampak je dosti več; Barbika igra vlogo od princeske do astronavta ali celo bojevnika, odvisno od otroka, ki se igra z njo. Je lahko tudi izobraževalno orodje. Pravzaprav je pri otrocih oblika produkta skoraj nepomembna, če jo znaš zapakirati v privlačno zgodbo.

Svet se v odraslih letih bolj malo spremeni. Produkt mora priti z zgodbo, da lahko z njim “nekje začnemo”. Kmalu to zgodbo razširimo v svojo ali jo zavržemo, ko ugotovimo, da ni za nas. Tak produkt je recimo Apple Watch, ki je vse prej kot ura, ampak začne se uporabljati tako. Mnogi bodo našli ob njegovi uporabi nove zgodbe, mnogo jih bo pa noviteto zavrglo kot “še ni čas” ali “to ni zame”.

Zgodba je torej zelo pomembna. Pravzaprav brez nje ni produkta. Brez zgodbe ne moremo ločiti Facebooka od Baduja, Twoo, Google+ ali Twitterja.

Priznam, rad pripovedujem zgodbe in jih znam vgraditi v skoraj vsak produkt in osebo, ko jo vsaj malo spoznam. Zgodba nastane skozi moj filter, je osebna. Večina to počne, morda le ne toliko zavestno. To pa moramo oz. lahko pri svojem produktu izkoristimo.

Ne glej v sonce brez lučke

Primeri

O Apple je skoraj brez predmetno izgubljati besede. Njihovi produkti so “naravni”, izjemni in dajejo občutek potrošniške ekskluzive. So nekoliko dražji kot podobni na tržišču in čeprav jih ima množica, boste še vedno imeli občutek “nečesa več”. Apple je “nekaj več”.

Primer zgodbe “nekaj več” so tudi ustekleničene vode. Recimo bolj komercialna voda Fuji, ki jo polnijo na Japonskem, stane kot da bi prišla iz Marsa, pakirana pa je v kvadratnih plastenkah. Neposredno iz vrha hriba Fuji na Japonskem, iz te eksotične države, vse do nas, ki jo pijemo v kafiču na dopustu … Ali pa voda Cristal, ki jo dobite le v ekskluzivnih lokalih in je pakirana v buteljkah iz kristala ter vas bo stala kot večerja v povprešni restavraciji. Tri deci, seveda. Konec koncev pa je le voda. Kakšen občutek imate, ko jo pijete, je pa druga zgodba … Endorfini so vredni vsakega centa.

Če pa vzamemo slovenski primer. Zlati Ghee je primer dobre zgodbe. V osnovi ni nič posebnega, gre za maslo, ampak odprite si njihovo spletno mesto in si preberite vse kar so znali spisati na to. Zakaj ga še nimate doma? Tak pristop ima seveda večina projektov na Kickstarterju. Predvsem uspešnih. Še niste prepričani?

Hiše s strahovi. Ne gre za klasičen produkt, je pa še vedno produkt zgodbe. Hiša je hiša, ponavadi je stara, v slabšem stanju, v njej vse škripa, vlažno je in prepihe ima … Z zgodbo postane strašna. V njej so duhovi … Vsako škripanje in žvižganje, ki bi jih sicer človek razumel kot širjenje/krčenje lesa ali prepih, postane neka entiteta. :)

ObalaNET zgodba

Za zaključek pa nekaj iz moje druge uspešne poslovne zgodbe v življenju. Nastala je organsko in mi kot študentu ni bilo najbolj jasno kako je vse uspelo. ObalaNET je bil spletni projekt, ki je začel kot želja popisati dogajanje na Obali in se je imenoval na začetku ObalaIN.

Kasneje smo ga razširili na ObalaNET, ko je prijatelj, znan pod psevdonimom Duck, spisal večino kode za nekega delodajalca (za ameriški trg) in to prenesel na portal. Tako so dogodki postali le ena storitev, dodali pa smo ji še ostale elemente, ki jih potrebuje spletna skupnost - novice, fotografije, male oglase in predvsem zasebna sporočila (informiranje, vojerstvo in komunikacija).

Vse to smo zapakirali v moto “Združujemo Obalo”. Zelo enostavno in razumljivo.

Ko smo portal propagirali, smo vsakič povedali isto, zelo kratko, zelo enostavno. Ljudem je bilo takoj jasno in so zadevo preizkusili. Zatem so zaradi fotografij, novic in osebnih sporočil postali redni uporabniki in propagirali med prijatelji na isti način. Namreč, če so prijatelji gor, lahko hitreje/enostavneje komuniciraš z njimi.

Nam je uspelo združiti Obalo? Seveda. Skupnost je bila tako močna, da je vplivala na lokalno politiko, če je želela … Potem so se razvile interne težave, ravno v času, ko je Facebook odprl dostop celotnemu svetu in kot ekipa nismo odreagirali, ker smo se pač kregali … Takrat je bila edina rešitev prodaja vsega in ločitev osebnih poti ustanoviteljev, nekoč najboljših prijateljev … Ampak o tem kdaj drugič.

Naslednjič: Izvedba projekta je tudi del recepta.

Korak za korakom, tek!

| Comments

Prvi koraki so najtežji. Najprej se naučiš obračati na hrbet oz. trebuh, zatem pride na vrsto kobacanje, plezanje, stanje na nogah … in TEK!

Tek je zate, ko si še otrok, bolj naraven od hoje. No, saj s starši niti nimaš izbire, če se že moraš sprehajati z njimi.

Menim, da se tek pri otroku razvije kot odgovor na silo teže. “Če bom dovolj hitro premikal noge, ne bom padel!” Zanimivo je, da z odraščanjem tek opustimo kot način premikanja in ga zabašemo v predal med ostale športne rekvizite s katerimi so nas mučili v osnovni in srednji šoli.

Če opaziš odraslo osebo, ki v civilu teče skozi mesto, se ti v glavi naredi zgodba, ki je vse prej kot pozitivna. Jo nekdo lovi? Ona koga lovi? Se je kaj zgodilo? Nas napadajo?!

Najboljši tek je tisti, ki nas zabava. Brez zabave je tek le mučenje, beg pred nečim. Včasih kar pred samim seboj.

image

V nekem življenju sem že tekel. Tri mesece, vse dokler ni stisnila zima na Obali. Takrat mi je to pomenila burja s temperaturo okoli 10° C. Definitivno preveč za začetnika, sploh tistega, ki se veselo vrti po Bonifiki (lokacija s tekaško progo, igrišči in športnimi napravami v Kopru). Takrat sem naredil pavzo, za šest let.

Lani pa sem obtičal v Ljubljani. Potreboval sem izklop, da obdržim zdravo pamet, zato sem s tekom poskusil v drugo. Sej veš, v drugo gre Rado, če njega ni, pa moraš ti … Ali nekaj takega. Lotil sem se teči.

Tek me je držal pokonci, me vlekel skozi poletje v kotlini, tek me tudi sedaj poriva naprej. No, ob zamenjavi ure sem doživel krizo … Tema ob vračanju iz službe mi je postavila mentalni zid. V roku enega tedna me je minilo do teka. Tema, megla in mraz. Ne, to ni zame!

Potem sem eno soboto sanjal zombije, ki so me lovili. V ozadju je igrala temačna glasba … Zbudil sem se poten in premražen. Odprl Twitter, kot vsakič, ko ne morem spati … Prikazala se je reklama za ”Zombies Run!”. Zastrašujoče ciljano oglaševanje. Iz spoštovanja sem kliknil, kupil aplikacijo in od takrat me skozi temačno-meglena polja preganjajo zombiji.

Razmišljam zakaj je ljudem tek toliko všeč. Tek je metafora življenja … Večino dni daš rutinsko skozi, slediš obhojenim potem, občasno pa moraš skreniti v neznano smer, ampak tvoj korak je še vedno samozavesten, prepričan. Tečeš naprej, čeprav si vsak trenutek bolj izgubljen, ampak zaradi opravljenih kilometrov v preteklosti, se znaš usmeriti, zato ne zmanjšaš hitrosti, ampak tečeš in tečeš naprej. Svet ne opazi, da si za trenutek ali mesec izgubljen … In vedno prideš nekam, pa četudi je kakšen zid na poti in se moraš malo vrniti nazaj … Ampak kmalu si spet dlje, kot si prej bil, pogosto pred ostalimi, ki stojijo, ki sedijo in ki predvsem razmišljajo kam bi se obrnili, če bi se.

Včasih, ko tečem ponoči, pozabim lučko. Nazadnje je to bilo večjem nalivu. Ni bilo lune, da bi mi svetila. Lenoba me je vlekla naprej in se nisem vrnil ponjo. Šel sem po spominu in namerno skrenil s poti … Ne vem kaj me je prijelo. Taval sem skozi temo, med blatom in lužami, iskal odsev luči iz oddaljene industrijske cone. Vztrajal sem naprej. Ne vem zakaj, hotel sem, rabil sem to. Telefonu je zmanjkalo energije, ostal sem brez glasbe, sam s sabo, na -2° C. Nič me ni ustavilo, misli so se zbistrile in sprejel sem življenjsko odločitev … Splačalo se je.

Ljubim tek. To je čas zame, ko nadgrajujem svoj jaz. Tek, tudi v temi, je del moje življenjske svetlobe, mojega Yanga.

P.S. Če še iščete razloge za tek ali potrebujete dodatno motivacijo, si oglejte striparsko knjigo ”The terrible and wonderful reasons why I run long distances - The Oatmeal”, je vredna svoje cene. :)

Kako skuhati uspešen projekt: Ekipa

| Comments

TL;DR - Ekipa je srce projekta, to so kuharji ki zmešajo sestavine. Brez njih se nič ne skuha, saj “replikatorji” iz Star Treka še niso bili izumljeni. :) Kakšna pa je uspešna ekipa?

Pred tem: Recept za uspešen projekt in kako do dobre ideje

Zadnjič sem razpredal o receptu za uspešen projekt oz. sestavinah zanj. Tokrat nadaljujem z eno najpomembnejših sestavin, ki pa pri nas povzroča tudi največ preglavic. Gre za družabno sestavino, ki lahko še tako dober projekt popolnoma uniči, če njena interakcija ne deluje konstruktivno.

Dobra ekipa lahko naredi dober produkt tudi iz slabe ideje. Sestavljati jo morajo sposobni ljudje, ki verjamejo v projekt in so pripravljeni delati zanj ne glede na finančno spodbudo. V projektu ne smejo biti zaradi morebitnega bogastva, ki jih čaka na koncu poti, ampak zaradi poti same. Verjeti morajo v produkt, ki ga ustvarjajo oz. vzdržujejo.

Ampak, ti ljudje niso strošek, ljudje so kapital produkta (podjetja). Znana IT podjetja (Google, Facebook, Apple) kupujejo startup podjetja zaradi ljudi, ne toliko zaradi produktov. To pri nas pozabljamo oz. naš svet je v tem primeru obrnjen.

Danes ni težko dobiti sposobnih ljudi, ki se bodo lotili marsičesa, sploh globalno gledano, težava je dobiti ljudi, ki bodo v “receptu” delovali skupaj. Po naravni poti boste sicer verjetno med časom priprave produkta in skozi proces vzdrževanja le-tega ugotovili katere člane ekipe je potrebno menjati … Pri tem morate paziti, da vas ne omejujejo čustva, četudi je potrebno za dobrobit projekta odstraniti ravno sebe.

Idealni sodelavec

Idelanega ni, osebno pa izbiram raje tiste, ki so sposobni hitrega učenja, jim to ni breme oz. celo uživajo v dobivanju novega znanja. Takšni se bodo hitreje prilagodili v primeru slabe vodstvene odločitve, ki bo povsročila preusmeritev ciljev.

Specializirani vseznalci

Moderne ekipe so majhne in nimajo formalnega vodjo. Znotraj male ekipe naj ne bi bilo specializacij. Sploh v Agile razvojnem pristopu naj bi vsi člani vse znali in bili medsebojno izmenljivi. Vsak naj bi bil sposoben prevzeti tuje opravilo …

V praksi ni tako. Ljudje smo različni, smo ljudje. Temu se je brezpredmetno upirati. Nekdo je boljši v ekonomskih zadevah, drugi je boljši z ljudmi, tretji se bi najraje zaprl v sobo in programiral dokler ne umre, četrtega pa moti, če je izpis odmika za pol piksla od zlatega reza. Načeloma naj bi vsi razumeli vse, ampak če hočemo hitro do produkta je najbolje izkoristiti njihovo znanje in dovoliti naravno specializacijo. Notranji eksperti so znotraj ekipe tudi bolj spoštovani in to spoštovanje jim povečuje zadovoljstvo.

Pri specializaciji le pazite, da vsi člani (male) ekipe vedo kako je bilo ostalo ustvarjeno in so sposobni to vzdrževati, čeprav za to porabijo nekajkrat več časa, kot bi izvirni avtor.

Kdo je šef?

V malih ekipah ne sme biti formalnih šefov, nastanejo pa neformalni. To so tisti z več izkušnjami, taki ki se hitreje učijo ali pa ki imajo močnejši ego od ostalih. Te osebe, četudi lastniki kapitala, morajo nastopati na istem nivoju kot drugi, če želijo da le-ti naredijo več in bolje (sploh v Sloveniji, kjer so tisti s službo prepričani, da preveč delajo za tisto plačo).

Če je projekt vaš, potem boste vi neformalni šef, pa čeprav boste delali več kot ostali in tudi bolj banalne stvari. Dober vodja je tisti, ki daje dober vzgled - naredi še malo več in še vedno skrbi za svoje zdravje, zna pa se tudi pošaliti in pelje ekipo na pivo, ko bi se le-ta najraje med sabo pobila zaradi nekega internega stresa.

Zadovoljstvo

Zadovoljstvo je v ekipi vitalnega pomena. Zadovoljni sodelavci, so produktivni sodelavci.

Kot neformalni vodja morate poskrbeti, da se sodelavci dobro počutijo.

Sem spada recimo primerna delovna oprema … Če je slaba naj bo slaba za vse, če pa ima nekdo boljšo, naj jo imajo vsi oz. tisti, ki je (še) nimajo, naj bodo objektivno obveščeni zakaj je tako.

Pod vzdrževanje zadovoljstva sodi tudi občasno nagrajevanje za vloženi trud. Pri startupih je trud samoumeven, ampak v življenju ni. Majhna zadeva kot “častim pivo, ker si legenda” ali pa “tu imaš baterije za miško, sem videl da ti bo kmalu zmanjkalo” ali prigrizki in kofein ob nočnih nadurah, ker je deadline pred vrati ali se je zgodila izjemna situacija … Malenkosti, ki presenetijo sodelavce in povečajo medsebojno povezanost.

Družabni dogodki? So dobri, če se zgodijo spontano. Recimo član ekipe ima nek izjemni dogodek pa povabi sodelavce. Team building dogodki lahko delujejo ravno nasprotno pri nekaterih, sploh ljudeh iz razvoja. Najboljši razvojnik je morda zelo zaprte narave in ga s takšnimi “prisilami” spravite v neprijeten položaj …

Skratka, zadovoljna ekipa, je lahko složna, če je kompatibilna.

Složna ekipa

To je najtežji del in je pogosto stvar sreče, sploh če mešamo nam neznane ljudi. Dokler lahko razpolagamo z ekipo prijateljev, je lažje, čeprav lahko ravno projekt zrahlja to prijateljstvo. Potrebno je opazovati in dovolj hitro reagirati, če želimo da projekt nadaljuje svojo pot.

Tukaj se bom ustavil za trenutek in napisal kratko zgodbo iz časov ObalaNET, pravzaprav s koncem nekoč najmočnejše lokalne skupnosti v Sloveniji …

ObalaNET sva ustvarila prijatelja, ki sva imela idejo, ki je nastala ob skupnem druženju. “Radi bi združili prebivalstvo na Obali.” Takrat sem imel oddajo na Radiu Morje, prijatelj pa je programiral pri eni firmi, ki je skušala predreti na ameriški trg s pomočjo spletnih aplikacij. Denar ni bil problem, saj sva se oba še šolala, kar pomeni, da sva živela pri starših.

Bila sva dobra prijatelja in znala sva se na hitro pomeniti, vsaj kar se tiče realizacije idej. Na začetku je on programiral, jaz sem pa imel ideje, ki so bile povezane z mojo radijsko oddajo. Naredili smo ObalaIN, zbornik dogodkov na Obali. Napisal je aplikacijo, jaz sem pa vzdrževal bazo zabav in jo uporabljal v svoji tematski radijski oddaji.

ObalaIN je počasi zrasla v ObalaNET. Dogodki so bili pravzaprav prvi modul portala. Z razvojem foruma in osebnih sporočil, ob pomoči zelo posrečene oglasne kampanje, se je na portalu razvila uporabniška skupnost

V par letih nam je res uspelo združiti prebivalce Obale pod eno “zastavo”. Ta zastava je bila tako vidna, da je imela neposreden vpliv na lokalne (politične) odločitve (100.000 volivcev, ki delujejo složno, predstavlja veliko moč).

Ustvarili smo podjetje in se zaposlili v njemu, takrat se je začelo lomiti. Jaz nisem imel podjetniške žilice, videl sem predvsem ustvarjanje (vsebine in skupnosti), angažiranje ljudi, povezovanje virtualnega sveta in realnosti, on pa je užival v programiranju in poslovnih projektih. Dodali smo še nekaj ljudi v mešanico in nastali so prvi konflikti. Mešanica razočaranj povezanih z denarjem in predvsem neupoštevanjem medsebojnih idej.

Torej kombinacija, ki je odlično delovala na začetku se je zlomila, ko je bilo potrebno stopiti čez prag ustvarjanja v fazo vzdrževanja (“pogrevanje” v našem receptu uspešnega projekta).

Na koncu smo podjetje z vsem kar mu je pripadalo enostavno prodali in vsak je šel po svoji poti … Prijateljstva je bilo konec.

ObalaNET je brez naju z leti zgubljala na mesečnem obisku, po zadnji prenovi pa so skupnost enostavno ukinili. Trenutno je le senca tistega, kar je bila recimo leta 2008, čeprav grafično lepše zgleda.

Kaj pa večje ekipe?

Pri večjih ekipah stopijo v igro analiza socialnih omrežij in teorija iger. O tem znajo povedati več sociologi in matematiki, sploh tisti, ki se igrajo s podatki prijateljevanj iz Facebooka in poslovnih kontaktov iz Linkedina. Sam nimam izkušenj s tem, sem se le s kdaj poigral s temi podatki, ampak z drugačnimi cilji. Zanimive zadeve.

V tujini imajo večja podjetja zato zaposlene sociologe, pri nas pa je ta praksa bolj izjema kot pravilo.

image

Za konec

Potrebujemo ljudi, ki bodo, vsak s svojim posebnim, tvorili celoto znotraj projekta. Če je to medij, potrebujemo tako ljudi, ki znajo izvesti in vzdrževati infrastrukturo, kot tiste, ki bodo ustvarjali privlačno vsebino in tiste, ki bodo vse skupaj znali spraviti v finančno stabilno obliko. Vse vloge so enakovredne, ne glede na “ceno” le-te. Tudi, če nekdo ne ustvarja neposredno kapitala, ker ustvarja produkt, ne pomeni, da je manj vreden od tistega, ki ta produkt prodaja, ko ga proda. To pogosto pozabljamo.

Potrebujemo pa take ljudi, ki se po prvi ali drugi težavi ne bodo naveličali, ampak bodo šli naprej, četudi bo naslednji korak lahko polom.

Tudi polom je oblika zmage. Daje nam izkušnje, ki so bližnjica do uspeha.



Nadaljevanje: Zgodba!

Kako skuhati uspešen projekt?

| Comments

TL;DR - Delim izkušnje kako ustvariti uspešen projekt. Kaj so osnovne sestavine in kako priti do dobre ideje? Preberite … :)

Vsako leto me povabijo na Fakulteto za humanistične študije, kjer odpredavam kakšno temo. Prva leta sem razlagal svojo zgodbo iz ObalaNET in jo povezal s praktično uporabo v njihovem svetu, potem pa sem se tega naveličal in začel iskati kaj novega iz svojih izkušenj, ki pa ni iz obdobja ObalaNET …

Od takrat sem poskusil kar nekaj poslovnih eksperimentov. Par mi jih je uspelo, nekaj pa je katastrofalno počasi propadlo, z dokaj velikimi finančnimi izgubami pravzaprav. Ampak ravno te izkušnje so v poslovnem svetu uporabne. Ne samo uspehi, tudi padci. Porazi nas utrdijo, uspehi pa zmehčajo.

Letošnje humanističnego predavanje sem naslovil ”Kako skuhati uspešen projekt” - zbirka korakov glede na obstoječe izkušnje in študije, kjer razlagam kako narediti en (spletni) projekt, ki bo uporaben in morda tudi uspešen. “Tako, da si skrajšate pot do uspehov ali samo za navdih,” sem študentom letos razlagal.

Ker pa tukaj nisem omejen na uro govora, sem se odločil temo razširiti in jo zato tudi razdelil na več delov. Morda koga dejansko navdihne, da poskusi ustvariti kaj novega …

Mimogrede, ves čas pišem o spletnih projektih, ampak ta pravila veljajo tudi na splošno.

Prijetno branje. :)

image

Kaj je recept za dober (spletni) projekt?

Kako pripraviti projekt, kako ga izpeljati, kako vzdrževati in katera druga magija je potrebna, da imamo uspešen projekt? Katere so njegove sestavine?

Za pripravo uspešnega projekta potrebujemo:

  • Idejo (voda),
  • ekipo (kuharji),
  • zgodbo (sestavine),
  • izvedbo (kuhanje),
  • promocijo (začimbe),
  • vzdrževanjo (pogrevanje),
  • poslovni model (kuhinja)
  • in srečo (sreča).

Kot vidite, sem v oklepaje zapisal analogije. Pri zadnji analogije ni, saj ste lahko odličen kuhar, oprema je fantastična, ampak dobite telefonski klic zaradi izjemnega dogodka doma in se vam vse zasmodi. Odličen kuhar bo sicer to znal pokompenzirati … Po drugi strani lahko pride na obisk gost, ki bo popeljal vašo gostilno na vrh prepoznavnosti … Ampak pojdimo po vrsti.

image

Ideja

Ideja je voda v našem receptu. Brez nje ni projekta, ni produkta, ni … Pač ni ničesar. To je osnovna in zato tudi najbolj pogosta sestavina. Svet je poln vode. Res poln. Naš planet je voda, mi smo voda. Težko je ločiti vodo od vode, razen po zgodbi. Zgodba naredi eno vodo za boljšo od druge, pa čeprav gre samo za … Vodo.

Skratka, vsi imamo ideje, le-te pa so med sabo ločljive samo po njihovem uspehu.

Dobra ideja ne nastane v eni glavi, ampak je posledica miselnega procesa več ljudi (t.i. “brainstorminga”). Uspešna ideja ne rešuje le ene težave, ampak “jo ustvari” in reši hkrati. Kaj to pomeni? Da uporabnik načeloma ne ve kaj si želi, dokler tega ne dobi pred oči.

image

Takšno filozofijo razvoja ima recimo Apple in izhaja še iz Jobsovega časa. Ne izumljajo novih stvari, ampak jih tako razvijejo, da uporabniki začutijo potrebo po njih. Tak produkt je recimo iPad. Ni izjemen po ideji, vendar je le-ta toliko razvita, da uporabniku povzroči pomanjkanje zanjo. iPad je bil prvi produkt, ki deluje tako, kot človek pričakuje od tablice oz. je postavil pričakovanja za vse tablice (vizualno zanimiv, dolgo trajanje baterije, naraven za uporabo tako otroku kot starešini). Ipad je “računalništvo” približal ljudem, ki ne marajo računalnikov. Ker pač ni računalnik. In to je bila ta edinstvena ideja. Tablica ni reven računalnik, ampak je pameten ekran. MicroSoft po drugi strani tega še ni doumel in še danes poskuša spraviti računalnik v tablico …

Zanimivo zgodbo najdemo tudi za rojstvom Twitterja. Zakrivil jo je Jack Dorsey, ki je bil takrat zaposlen kot designer na podjetju Odeo. Podjetje, ki je razvijalo podcast produkt, ki ga je (spet) Apple odstranil iz tržišča, ko je lansiral iTuned Podcaste. Bili so enostavno cenejši (brezplačni). Ideja se je v Jackovi glavi razvijala več let, še preden je sploh začel delati na Odeo in še danes se naravno širi. Torej vsaka ideja mora biti živa in rasti skupaj s povpraševanjem oz. ustvarjati vedno novega, če hoče biti dolgoročno uspešna. Zgodbo o tem kako je nastal Twitter, si lahko preberete v zapidu Doma Sagolie, ki je soustanovitelj te platforme. Skratka, Twitter ni nihče pogrešal, ker smo že imeli SMS sporočila, ampak dandanes si mnogi ne zamišljajo dogodka brez te komponente …

Kakšne so sestavine dobre ideje?

  • Rešuje težavo za katero nismo vedeli, da jo imamo.
  • Zmanjša stroške.
  • Poveča zaslužek.
  • Povzroča odvisnost.
  • Prevzame ob pravem času manjko druge rešitve.
  • Je kulturno sprejemljiva.

Ideja ne sme nastopiti pred svojim časom, ker se bo spopadla s kulturnim zidom in bo večina energije in kapitala šla v boj z njim. Morebitni uspeh pa bo verjetno od nekoga drugega, ki bo izkoristil vaš trud in na tržišče postavil podoben produkt v bolj dostopnem pakiranju (pot mu boste odprli ravno vi).

Zamislite si, da bi sedaj na tržišče postavili teleprenos iz Star Treka. Sistem, ki vas na eni strani analizira, uniči vaše telo in na drugi strani ga ponovno zgradi. Bi si ga upali uporabiti? Bi se znali zoperstaviti vsem religioznim skupinam, ki bi zagovarjali edinstvenost duše, koliko kapitala bi potrebovali za to in koliko ga imajo oni? Takšna rešitev bi verjetno morala obstajati na tržišču par generacij, preden se bi kdo upal jo uporabljati za kaj več kot nepremičninske selitve.

Če stopimo korak nazaj, iz znanstvene fantastike v sodobnost … Podoben primer je Google Glass. Če vidite koga s temi očali, na kaj pomislite? Kako je kul ali se sprašujete če vas ravnokar snema, pregleduje vaš Facebook profil in išče vaše “sproščene” posnetke? Verjamem pa, da bo podobna tehnologija postala del stvarnosti za naše otroke, ki se ne bodo obremenjevali s svetom brez stalnega beleženja dogajanja oz. jim bo tak svet “osamljen”.

Najbolj zanimivi postavki sta seveda zmanjšanje stroškov oz. povečevanje zaslužka. Tak produkt se enostavno prodaja. “Boste 10x hitrejši internet na isti infrastrukturi, ampak 40% ceneje?” Odgovor bo verjetno “kje lahko podpišem?”. Če najdete takšno idejo in jo znate izpeljati, bo vaša pot dosti lažja kot recimo s produktom, ki hoče povzročiti odvisnost (no, razen če so igre na srečo, ampak to seveda ni nobena ideja, to je enostavno klorniranje).

Odvisnost trenutno povzročajo socialne platforme na spletu. Delujejo na tisti del osebnosti, ki je skupna vsem ljudem. Potreba po povezovanju, po potrjevanju akcij (“Pridna punčka, si pojedla ves sladoled!”), po potrjevanju izjemnosti/pomembnosti. Slednja potreba je bolj moderna od prejšnjih dveh, čeprav je verjetno obstajala ves čas, le družba jo je imela bolj za tabu, kot nekaj naravnega, sploh verna družba, katera ne mara posameznika, ampak ima raje nadzorovano skupino (in s tem mislim tudi na “levo” versko frakcijo).

Facebook, Viber, WhatsApp, Instagram, Twitter = Pozornost, pozornost, pozornost, pozornost! Všečki, srčki, zvezdice in ostali pasivni odzivi. Več jih je, bolj smo pomembni. Pomanjkanje le-teh nas naredi slabe volje, nekatere čisto nemirne. Potrebno je ustvariti novo vsebino, ki bo prinesla nove všečke, srčke, zvezdice … POZORNOST!

Pozornost seveda zaduši občutek osamljenosti, ampak to je tema za kdaj drugič.

Trg na tem področju je zelo nasičen, osebno zato odsvetujem, da se lotite socialnih platform, je pa socialna komponenta zelo dobra lastnost vsakega produkta. Mora pa biti naravni del le-tega in ne vsiljena. Uporabniki jo morajo sami “izumiti” pravzaprav.

Prevzem manjke trga je zelo star pristop. Nek časopis umre zaradi finančnih težav, bralstvo še vedno obstaja, namesto njega nastane digitalna edicija, ki je cenejša in podobno brana. Ni magije v temu, le timing in začetni kapital. Dolgčas skratka.

Kako najdemo idejo?

Pri iskanju ideje si lahko pomagate tudi z raznimi anketami, vprašalniki … Ampak ne sprašujte ljudi “ali si to želite”. Odgovor bo vedno DA. Ljudje si vedno želijo novo igračo. Ignorirajte to. Vprašajte jih kaj bi izboljšali pri že obstoječi ideji/produktu. Sicer pa jih opazujte.

Imate idejo kako bi izboljšali frizersko delo? Obiščite frizerje, govorite z njimi, visite v salonih in opazujte kaj počno. Če si upate, si vzemite čas in postanite pripravnik. Ob pometanju las, boste ugotovili marsikaj zanimivega. Dobre ideje nastanejo s pravilnim spraševanjem in opazovanjem, predvsem pa tako, da nekaj doživite kot “gost” (del procesa, ampak še vedno dovolj svež, da niste obremenjeni z njim oz. uokvirjeni v njem).

Še opozorilo pri poslušanju “kaj bi izboljšali/spremenili”. Ne se podrejati vsem tujim predlogom (to radi počnejo tržniki, ker poslovno morajo ugajati), ampak jih kritično in analitično ocenite. Morda vam kakšen predlog dejansko izboljša produkt oz. ponudi idejo kako ga izboljšati.

Zaključna misel

Morda vam pomaga pri iskanju novih idej. Angleški izraz “to disrupt” je sveti gral modernih produktov. Če je produkt “disruptive”, mu verjetno uspe, vsaj kratkočasno. Pozornost je namreč denar, če ga unovčiš. Ampak … “Disruption is not in the technology, it’s in the content.”

Rešitev ni vse, potrebujete ljudi, da jo bodo uporabili in iz nje naredili dogodek/zgodbo. Potrebujete vsebino. Pa naj bo to aplikacija za telefon ali leseni dildo.

Nadaljevanje: Brez ekipe ni projekta




Ko sem izgubil pot …

| Comments

Poletna sobota. Zaključujem najbolj uspešno dieto doslej. Tudi prvo v svojem življenju. Čas je za naslednji korak.

Pet tednov brez sladkorja, alkohola in drugih dobrot, katerih sem pozabil imena je pustilo nekaj posledic. Željo po hrani počasi zamenjuje potreba po premikanju. V več smislih.

Že dolgo nisem bil na Slavniku. Tri, morda štiri leta. Verjetno nisem najbolj v formi zanj, ampak brez poskusa ni uspeha, pravijo … Prepričam sestro, da mi dela družbo. Najbolje držiš ritem tako, da slediš nekomu, pa če je pred ali za tabo.

Pa smo šli. Dela prost dan zahteva dodaten spanec, zato ni bilo prav nič zgodaj zjutraj. Pravzaprav je bil čas, ko besedo “jutro” uporabijo samo še dijaki in študentje. Pa poletje je bilo. Če dobro pomislim, ta časovna kombinacija ni bila med najbolj optimalnimi.

Začelo se je dobro. Jaz poln energije marširal strumno in veselo, sestra godrnjajoče za mano in pes, ki mu nikoli ne zmanjka baterij, pred obema. Direktno v klanec. Položne poti namreč nisem našel ali je pa nisem želel najti. Slednje naj ostane skrivnost.

Nekje na pol četrt se razideva. Pravi, da ji moje “dirkanje v hrib” ne ugaja in se odpravi po položni poti naprej. Tukaj pa se prične moja avantura, če jo lahko tako poimenujem …

image

Kmalu sem utrujen, za trenutek ali dva se mi zamegli pred očmi. Hm, sem dovolj jedel? Pa ne da imam “premalo cukra”?! Ah, bom že … Rinem naprej … Pot se razdeli … Prvič, drugič in … Hm, kam je izginila?! To je struga potoka, pohodniško pot sem očitno že dolgo zapustil. Prekleto poletje in osušene struge, ki zgledajo kot poti! Odločitev “pojdi levo” ni bila optimalna. Nazaj ne grem. Pravi moški ne gre nikoli nazaj, le naprej, gor, gor in spet gor! Shit, niti struge ni več, gozd. Stepska trava, praskajoči grmi in drevesa …

Čeprav je poletni dan, je kar temno. Vsaj v moji glavi. Gazim navzgor, skozi visoko travo, vem da je to prava pot, saj je vrh navzgor in nikjer drugod. Pogledam na Google Maps? Ah, Tušmobil tukaj ne lovi. Roaming? Ne, ne … Ni vredno zapravljati denar za take reči. Gremo naprej … KDO SE SMEJI?! Se meni smejiš? Hihitaš se … Kdo si?! Daleč za mano … Ničesar ne vidim, kdo si?!

Na tleh zagledam še eno senco. Preleta me nek velik ptič. Saj ne boš začel krožiti? Ni še tako hudo, samo malo dehidriran sem, pa malo vročo glavo imam … Ne začni krožiti!

Vedno bolj globoko sem, rinem naprej. Trava mi praska po nogah … Trava! Kaj vse je lahko v njej? Kače? Ah, ne dej … KLOPI! Klopni meningitis! So v tem času klopi? Vprašam Google? Aja, Tušmobil … Eh. Pejmo naprej. Iščem odprtine med drevesi, pajčevina v obraz in še ena in še tri. So ti pajki strupeni? Ok, to pa vem, niso! So pa veliki in nadležni in ni mi všeč kako mi plezajo po glavi … KAJ JE TO!?

Nekaj metrov pred mano, na levi. Glasno premikanje skozi gmajno. Znan zvok. Pa ne že spet?!

Pred leti sva šla s frendom na Slavnik. Bil je en topel dan, kot je danes. Jaz brez kondicije, ampak z močnim egom. Pot navzgor sem prehodil brez večjih težav. Vmes me je samo dvakrat zmanjkalo. Za nazaj sem pretiraval. Tekel sem po hribu navzdol, že ohlajen. Med spustom sem čutil, da z mišicami na nogah nekaj ni v redu, bil sem na robu krča. Večkrat.

Med hitrim spuščanjem sem naletel na manjši prepad in se moral ustaviti. V tistem trenutku sta me v obe nogi stisnila krča. Bolečina je bila tako divja, da sem popolnoma izgubil nadzor nad svojim telesom, padel na rit in zakričal kot malo dete. Zazdelo se mi je, da sem zapustil svoje telo, saj sem se videl kako sedim v blatni zemlji in stokam.

Frend je prišel do mene in se mi začel smejati. Čisto prav. Nadaljevala sva z zelo počasnim tempom, po položni poti, saj sem komaj hodil. Vso pozornost sem namenil preprečevanju krčev v eni oziroma drugi nogi.

Nisva naredila 500 metrov, ko mi reče: “Ej, slišiš to? Nekaj se premika v gozdu spodaj,” ampak mu nisem hotel verjeti, bolečina je bila že dovolj za takrat: “Ah, ne, sej je samo veter, dej!”

Kmalu zatem so, kakšnih 50 metrov pred nama, gozdno cesto začeli prečkati merjasci … Družina merjascev. Kakšni trije odrasli in krdelo mladičev, ki se mi v tistem trenutku niso zdeli prav nič prisrčni. Po glavi so divjale misli o tem kaj bom storil, če se mama merjasec odloči, da jim predstavljamo nevarnost in naju napade. Nisem mogel hoditi, kaj šele, da bi tekel. Vrgel se bom na tla, stisnil v klopčič in čakal, da mine! Med tem je živalska družina že izginila v gozd, midva pa sva po par minutah “varnostne pavze” nadaljevala pot. To je se je zgodilo pred kakšnimi tremi ali štirimi leti.

Ob tem znanem šumu mi je misli preletel ta spomin … Pa ne, da je spet kakšen merjasec? Ta drevesa so pretanka za plezanje, mnoga so presušena, jaz sem brez energije … Ne, no! Rezervni plani … Kaj storiti, če je merjasec in gre proti meni, kam naj tečem, ali naj sploh tečem? Naj se naredim velikega in ga poskusim prestrašiti? Naj se naredim malega in nepomembnega?

V tistem trenutku ga zagledam kako skaklja skozi visoko travo, tak lep svetel je, skoraj oranžen … Srna je bila. Mlada srna ali srnjak, ne ločim. Sem fant iz predmestja in to je čista divjina zame.

Nadaljujem pot. Osramočen. Ponovno se spomnim oddaljenega smeha, ki sem slišal prej. Že nekaj časa ga ni več. Je bil moški ali ženski? Otroški? Ne, ne, nič od tega … Tak, hudoben, vzvišen, perverzen. Ura je nekaj čez poldan, verjetno me je sonce zabilo v glavo … Pa pomanjkanje cukra, vode … Ja, to bo to …

Spet je za mano. Tekel bom, ja, tekel. Nimam energije. Počakal ga bom … Nekaj vidim, proti meni gre. Velik je. Črn. Hitro se premika, nič ne bom čakal. Nočem ga spoznati. Hitim v hrib, z obrazom sekam pajčevine, vseeno mi je … Je v travi kakšna kača?! Naj … Ne briga me. Tisto za mano smrdi po grozi.

Brez sape. Pospešim še bolj. Bližje je, vedno bližje. Nekaj me ugrizne v gleženj. KAJ!?

Ah, nimam časa za te reči, ne boli toliko, pred mano je svetlo, tam grem, tam je jasa! Ne morem več, občasno padem na vse štiri, se takoj dvignem, lezem naprej. V glavi mi bobni ta smeh, prekleti smeh, kdo si in zakaj mi slediš?!

image

Svetloba, jasa, zunaj sem! Pred mano se odpre prelep pogled vse do morja. Ločim mogočne luške žerjave, ki me sicer motijo, danes pa so tako domače pomirjujoči … Varen sem!

Oh, saj res, nekaj mi je sledilo?! Ničesar ni, morda se je ustavilo v gozdu. Mogoče je samo vročina, ki mi je skisala misli. Hodim naprej. Pred mano je še samo par kilometrov do koče.

Tam srečam sestro. Imela je prav sproščen sprehod do vrha: “Dosadno dolga pot, navzdol sekamo skozi gozd. Aja, si videl table, ki opozarjajo na volkove?”

Ko me je Evelin poklicala

| Comments

Nedelja. Prijeten pomladni dan. Ne prevroč in niti prehladen. Sedim ob morju in se predajam prijetnemu vetriču, ki mi polni nosnice z omamnim vonjem morja. Idila.

Telefon mi zazvoni. Nisem ugasnil zvonjenja? Vedno ga izklopim, ko grem na te sprehode. Hm … Čudna številka. +14155633300. Pomislim na sodelavca v tujini, morda ravno na nedeljo predstavlja naš produkt in verjetno nekaj ne dela.

“Halo?” …
“Ciao tata, mama je rekla da te pokličem, ker hočemo v šoping … Je rekla, da nehaj lejžurat pri morju in drajvaj avto domov, ga nidamo za šoping.”
“K … Kkaj?! Kdo si ti?!” Klic me je zmedel. Nimam otrok, ampak deklice nočem preveč prizadeti: “Mislim, da si falila številko. Jaz nisem tvoj oče.”
“Stop džoking! Jaz sem, Evelin! Moj tata si! Mama pravi, da nehaj drimat in pridi domov, NAU!”
“Deklica, res nisem tvoj tata, številko si falila in to za cel kontinent!”
Odložim. Srce mi razbija. Take zgrešene številke še ne …

Ta klic mi je še ves dan hodil po glavi. Kako je lahko po nesreči klicala v Koper in to iz nekje v Ameriki, govorila pa je slovensko? Mora imeti slovenske starše, ampak zgrešiti kontinent? Čakaj, tudi če bi imela očeta nekje v Sloveniji, kako bi le-ta prišel dovolj hitro domov, da jih pelje v trgovino? Mogoče pa je imela le ameriški mobilnik … Misli so mi zbezljale v neverjetne kombinacije naključij.

Leta kasneje živim v Kaliforniji. Nikoli nisem planiral, da bi se zares kam preselil oz. stabiliziral nekje izven naše prelepe domovine. Delovni trg in predvsem njene želje so botrovale k temu. Ona si je želela tujine, moj edini pogoj pa je bilo morje. Še vedno posedam ob njemu kadarkoli imam kakšno uro zase. Takrat ne pišem kode, ampak misli uporabim za kaj bolj sproščujočega. Imava hčerko, imenovala sva jo Evelyn.

Včasih se spomnim tistega zgrešenega klica. Je bil res zgrešen? Srečno naključje? Klic iz prihodnosti? Morda pa me je le usmeril na pot, kjer sem sedaj. Drugod, ampak doma.

Sedim ob morju, ni prevroče, ne prehladno. Veter mi piha v obraz in nosi omamni morski vonj v moje nosnice … Srečen sem.

Evelin, hvala ti.

image

P.S. Če imate raje krajše zgodbe, jih lahko berete na Twitter računu @kratkazgodba. Tam sprejemam tudi iztočnice za nove mikro-pripovedi. :)

Prepričan v svoj dvom

| Comments

Rad bi zaupal v eno vero, v eno stranko, v en poklic in v en zato. Rad bi bil tak kot večina ljudi, ker sem že dolgo prebolel obdobje upora in norij.

Rad bi znal narediti spisek dobrih in slabih ljudi, jih ločevati na črne in bele … Tako kot to počnejo politiki, razvajenci in kreteni. Rad bi znal pokazati s prstom na tisto pošast: “On je kriv, da nisem naredil ničesar v svojem življenju, ON!”

Rad ne bi razmišljal o pravih razlogih. Kriv je ”New world order”, da JAZ ne vem kaj bi počel. Omejuje me pri uspehu, brez veze je nekaj ustvariti, če pa mi bodo vse uničili. Rad bi bil tako naiven in NIKOLI sebe krivil za neuspehe. “Kriv je on, vidiš, kažem ga s prstom, točno on in nihče drug! Zakaj bi se potem boril?”

Rad bi bil del tiste črede, ki je prepričana, da pobeg spremeni njihovo bistvo, da so s tem izumili nekaj novega in da je to posledica onega na katerega kažejo s prstom. Rad bi pozabil, da fizični delavec lovi preživetje že od začetka časov in jo mentalni usmerja, pogosto iz distance, spet, za boljše preživetje. Rad bi bil del te črede, ki se jezi, ampak ne čuti prave pošasti.

Te pošasti ne moremo pokazati s prstom, dobro se skriva. Težko si je priznati, da je vsak potencialni Hitler, da je večina morilcev družinskih članov oz. kako drugače zelo blizu žrtvi … Pošast je v meni, pošast je v tebi, pošast je v vseh. Ne čaka, da bi prišla ven, saj živi z nami ves čas, je del nas. Vprašanje je le, kako dobro jo izkoristimo ali kako močno se trudimo jo ignorirati. Rad bi verjel, da je vsak človek v osnovi dober, ampak mi ta pošast to preprečuje.

Včasih boli, ko skušam zbežati iz svoje kože, saj bolj kot sem star, globlji so njeni kremplji v meni … In peče, sploh na svetlobi, ki se dviga iz moje prihodnosti. Bolj sem osvetljen, bolj je vidna moja žival, vleče vleče me naprej … Kot bager.

Rad bi se počutil dobro v čredi, ki bere samo še esemese in objave na Facebooku, katere edino znanje so poročila na 24ur ali Dnevniku. Rad bi bil med temi, ki ne čutijo dvoma, ki vedo kaj je prava demokracija, pravo delo, kaj je pravica in kaj zakon. Ki poznajo zunanjega sovražnika in se počutijo že bolje, ko vidijo, da je nekomu slabše kot jim.

“Kaj počne moj sosed?” “A je kdo na moji zemlji?!” “Žal mi je zato, kar sem storil in za tisto, kar si nisem upal …” Fuck off!

Rad bi bil kot oni, ki ne čutijo, da živijo v nekakšnih kletkah, katerih stene so njihova prepričanja. Zelo trdna prepričanja.

Slišim ljudi okoli sebe, želijo si predvsem boljšega sveta, boljšega življenja, mira in ljubezni (zase) … Ampak nihče ničesar ne postori, nihče ne brcne z boso nogo v zid. Besede so zastonj, tudi te na tvojem ekranu in tiste v pesmi, ki ti ne gre iz glave, ker “zadene bistvo mojega počutja”. Besede pomagajo, ampak le brca nekam kaj spremeni, pa čeprav s krvavimi posledicami.

Rad bi bil del družbe, katere glavni cilj je delati, jesti, spati in fukati. No, zadnjo besedo občasno spremeni oz. jo polepša z neko, ki naredi kakšen ovinek … Potem pa ponovi.

Rad bi se predal intelektualcem, kjer je en kup ideologije in kjer magija izgine. Kjer so misli zabasane v čednih urejenih škatlicah, kjer je moja vedno lepša od sosedove. Predefinicije kot definicija popačenih ustaljenih predpostavk. Tako. Počutil bi se proti in se obnašal čisto enako. Bil bi del krdela in se lahko izgovarjal na ukaze iz višjega, na tete iz ozadja ali sveto joško!

Ampak imam eno stalno napako, ki me od časa do časa popolnoma spremeni. Imam veliko potrebo po znanju, ki nikoli ne ugasne, željo po vprašanjih, ki se noče pomiriti, analizo vsega doživetega, ki nikoli ne spi, v sebi mentalni boj, ki se bije od moje prve svetlobe in ta občutek, da divjam in se mi prav nič ne mudi ustaviti.

Včasih to boli … Sploh ob vseh teh dvomih, ki pri tem nastanejo.

Sem pa prepričan v svoj dvom. Namreč, jutranjega mačka premagaš z novo dozo, dvom pa z novim dvomom.

image

P.S. To je moja interpretacija/razmišljanje ob pesmi, ki me spremlja že skoraj leto dni in me vsakič zadane … Zato sem misli moral spraviti “na list”. V besedilu je kar nekaj citatov iz te pesmi, iz njih sem izhajal v svoje razmišljanje … No, enkrat toliko ni zgodba iz zunaj, kar upam, da mi ne zamerite preveč. Pravzaprav mi je vseeno. :)

Izvirna pesem: http://www.youtube.com/watch?v=-Y3H6774diY

Ko sem špilal glavnega igralca v videospotu

| Comments

Letošnja pomlad je bila … Posebna. Odločil sem se storiti kakšen bolj konkreten korak v življenju in storil sem ga. Verjetno je bilo povezano z bližajočim se rojstnim dnevom, verjetno pa sem enostavno bil sit vsega. Dal sem odpoved v podjetju, katerega sem soustanovil in odšel iskati novo avanturo. Sledilo je nekaj razgovorov, večinoma v Ljubljani.

Nek petek sem se tako vračal iz uspešnega razgovora na celini in poklical frenda, ki je ravno pekel čevape. Ni me bilo potrebno prepričevati. Še niti pol ure zatem sem bil s pivom v roki, pladnjem čevapov pred seboj in izrečeno obljubo. Zgodilo se je tako hitro, da se nisem uspel še niti pošteno v jezik ugrizniti: “Itak, nastopil bom v vašem videospotu.” Jaz, ki sem izmikanje fotoaparatom in kameram tako natreniral, da že skoraj meji na umetnost. Sem povsod, ampak nikoli na posnetku.

No, bil sem rezervni plan, ker je glavni akter odpovedal zadnji trenutek. Spet. On je pač športnik v “kako zahinaviti zadnji trenutek”. No, vsak ima svoje hobije. Režiserju sem zaupal, je prijatelj, ki to počne s srcem, ima narejeno šolo, kot jo v Sloveniji skoraj nihče nima (na zahodu se je izšolal za filmskega režiserja, pri filmskih režiserjih z Oscarji po omarah). “Izpadel bom verjetno najbolje kar lahko izpadem na video posnetku,” sem si mislil. “Ampak mami pa vseeno ne bom povedal.”

image

Pa smo šli. Že naslednje jutro. V Korte nad Izolo. V Hostel. Šest tipov in dve deklici. Ne, ni bil pornič.

Moja navodila so bila: “Bodi ti.” “Zaspan?” “Ja, super, točno to rabimo, … Zbudiš se na kavču …” mi je razlagal režiser. “Čaki, čaki, včeraj si pravil, da bom v postelji z bjondo in to … ”

Dan pred tem so mi namreč prodali malo drugačno zgodbo. Tudi na mail sem dobil skripto, ki ni bila niti najmanj podobnega temu, kar se je dogajalo pred mojimi očmi. “Ne, ne. Smo malo spremenili zgodbo. Skregala sta se, ti si na kavču, sumiš da te vara in si slabe volje. Se urediš, greš v službo, se vrneš, nje ni doma … ”

No, dobro. Sedaj razumem kaj pomeni “Bodi ti.” Rekel sem samo še “Hvala”, ampak se je v malem prostoru zaradi odboja od stene slišalo: ”Jebi se!”.

Snemalo se je videospot za JK Soul. Blow rider. Zgodaj zjutraj. Jaz na kavču, v gatah. Prebujam se, “Bodi utrujen in incazzato”. Ni bilo kaj dosti igranja, oboje sem ob tisti uri po naravni poti. Utrujen v soboto zjutraj itak, jezen pa zaradi tega, ker moram biti pokonci takrat in ker sem kar naenkrat iz jebača postal “cornuto”. Zgodba mojega življenja …

Vstanem. Vstanem. Vstanem. “Ok, tako je dobro”. Skoraj strgam hlače, “SUPER!” Sledi nekaj kadrov, kjer sem se počutil kot pri zdravniku. Objektiv je stal pet centimetrov od mojega premoženja. Znova, znova in znova. Ko bi vsaj kamero držala prikupna deklica … Od prikupne deklice so bili le lasje, pod njimi pa kosmat fantič. Ah, še dobro da ni pornič. Pa hodi tam, ponovi, hodi tam, ponovi, “super si se spotaknil, super improvizacija, obvladaš!” Čisto padel sem v vlogo zaspanega človeka.

Skratka, bejbe v apartmaju sploh videl nisem. Lažem. Par klofut sem dobil off camera. Ne vem zakaj. Verjetno je igrala po metodi Stanislavskega.

Sledila je menjava lokacije. Na Miramare, kjer je samo ona v kadru, ampak ni. Moja velika glava se za trenutek pojavi v enem ali treh kadrih. Se opravičujem za to. Sedel sem na skalah ob morju in špilal “kako romantično se počutim na ta turoben dan, na mrzlem kamnu, sam …” To je bila seveda igra zame, ki se je skladala z nadaljevanjem zgodbe. Hm, mogoče pa sem igralec!

Naslednji dan pa tisto, kar noben moški noče doživeti v življenju, ampak … Se zgodi. Sploh če si radoveden in greš raziskovati kam je izginila tvoja ljubezen in z njo bjonda s katero si posteljo deliš … In zatem ti je žal, vedno ti je žal. Sam si si kriv, kaj pa nisi znal živeti v blagoslovljeni ignoranci?!

Tokrat je šlo za fikcijo. Snemali smo v MKC Koper, underground lokalu, ki vsako leto dobi eno novo črko v nazivu. Sedaj mislim, da je že MKNŽ&C Koper ali nekaj podobnega. Tam je bila žurka okoli in tragedija v glavi, če opišem zgodbo na bolj farbast način. Ampak dovolj nakladanja, tukaj je videospot:

Celo pomlad in poletje je bila pesem predvajana na zahodnih MTV in podobnih postajah. V nekaterih državah, kjer imajo višje plače in manjše stroške, je bila tudi na lestvicah. Nekaj prepoznavnosti za JK Soul je videospot vsekakor prinesel.

Jaz sem bil vmes zelo zaseden z novo službo (ne tisto iz uvodnika, ampak en razgovor zatem). Se mi je pa parkrat zgodilo, predvsem v Italiji, da je kdo strmel vame s pogledom “je to on ali ni to on?” Mogoče so si zapomnili ta videospot, morda pa imam tako faco, da se Italijani sprašujejo kje so me že videli …

Naslednjič pa o novi službi in kako so tam že spremenili svet ter kako ga bomo ponovno z novim projektom. Upam, da v krajšem času, kot tokrat. Tako je pač s startupi; delaš, delaš, delaš in pol je kar naenkrat megla v Ljubljani.