McLion's Mindstream

Kar pride pred moje oči in se mi zdi nujno deliti s spletnim planetom.

13. 4. 2014 - 2 minut branja - 400 besed - Komentarji - zgodbe

Ko me je Evelin poklicala

Nedelja. Prijeten pomladni dan. Ne prevroč in niti prehladen. Sedim ob morju in se predajam prijetnemu vetriču, ki mi polni nosnice z omamnim vonjem morja. Idila.

Telefon mi zazvoni. Nisem ugasnil zvonjenja? Vedno ga izklopim, ko grem na te sprehode. Hm … Čudna številka. +14155633300. Pomislim na sodelavca v tujini, morda ravno na nedeljo predstavlja naš produkt in verjetno nekaj ne dela.

«Halo?» …
«Ciao tata, mama je rekla da te pokličem, ker hočemo v šoping … Je rekla, da nehaj lejžurat pri morju in drajvaj avto domov, ga nidamo za šoping.»
«K … Kkaj?! Kdo si ti?!» Klic me je zmedel. Nimam otrok, ampak deklice nočem preveč prizadeti: «Mislim, da si falila številko. Jaz nisem tvoj oče.»
«Stop džoking! Jaz sem, Evelin! Moj tata si! Mama pravi, da nehaj drimat in pridi domov, NAU
«Deklica, res nisem tvoj tata, številko si falila in to za cel kontinent!»
Odložim. Srce mi razbija. Take zgrešene številke še ne …

Ta klic mi je še ves dan hodil po glavi. Kako je lahko po nesreči klicala v Koper in to iz nekje v Ameriki, govorila pa je slovensko? Mora imeti slovenske starše, ampak zgrešiti kontinent? Čakaj, tudi če bi imela očeta nekje v Sloveniji, kako bi le-ta prišel dovolj hitro domov, da jih pelje v trgovino? Mogoče pa je imela le ameriški mobilnik … Misli so mi zbezljale v neverjetne kombinacije naključij.

Leta kasneje živim v Kaliforniji. Nikoli nisem planiral, da bi se zares kam preselil oz. stabiliziral nekje izven naše prelepe domovine. Delovni trg in predvsem njene želje so botrovale k temu. Ona si je želela tujine, moj edini pogoj pa je bilo morje. Še vedno posedam ob njemu kadarkoli imam kakšno uro zase. Takrat ne pišem kode, ampak misli uporabim za kaj bolj sproščujočega. Imava hčerko, imenovala sva jo Evelyn.

Včasih se spomnim tistega zgrešenega klica. Je bil res zgrešen? Srečno naključje? Klic iz prihodnosti? Morda pa me je le usmeril na pot, kjer sem sedaj. Drugod, ampak doma.

Sedim ob morju, ni prevroče, ne prehladno. Veter mi piha v obraz in nosi omamni morski vonj v moje nosnice … Srečen sem.

Evelin, hvala ti.

image

P.S. Če imate raje krajše zgodbe, jih lahko berete na Twitter računu @kratkazgodba. Tam sprejemam tudi iztočnice za nove mikro-pripovedi. :)