Sposobnost človeka, da dela ogromno časa z veliko vnemo, se pozno iztroši in posledično naredi mnogo za malo denarja, ni glavna poslovna prednost v svetu agilnega razvoja.

Agilni razvoj zahteva optimizacijo vseh (delovnih) procesov, da se zmanjša mentalna obremenitev z manj-pomembnostmi in se mentalno sposobnost lahko fokusira na reševanje zastavljenih opravil. Le tako lahko, ob preprekah, najdemo najhitrejšo rešitev.

V mojem pogledu na svet je želja delovnega posameznika, da se lahko kadarkoli ustavi in “voha rožice”. Torej, da ima prosti čas, ko si ga želi in uživa v njemu. Ker si ga lahko privošči - finančno in psihološko. Manj časa zapravimo pri reševanju težav, več ga imamo za uživanje v prostem času.

Tudi zato trenerji agilnosti (“agile coaches”) iščejo različne načine kako bi ljudem zmanjšali te “manj-pomembne” obremenitve in razvili ter uporabili najboljše značilnosti posameznikov v podjetju. Tako se poveča produktivnost in posledično zaslužek podjetja.

Christopher Avery je en takšnih trenerjev agilnosti. Nanj sem naletel čisto po naključju, med svojim raziskovanjem … Pravzaprav med tavanjem po svetu agilnega razvoja. Izumil oziroma poimenoval je “Odgovornostni proces", po angleško “Responsability process".

Gre ločevanje duševnih stanj skozi katera potujemo ljudje, ko se nekaj zalomi. S poimenovanjem teh stanj lahko proces premaknemo iz podzavesti v zavest, ga zatorej hitreje prehodimo in se posledično prej lotimo konstruktivega reševanja težav.

Cilj je čim prej priti iz naravnih stanj odmikanja od problema do “Odgovornosti”, kot je to stanje Avery poimenoval.

Gre seveda za intimen proces, ki pa ima lahko posledice na celotni skupini. Če v njej izkažemo odgovornost in se z njo lotimo reševanja trenutne težave, bodo drugi po vsej verjetnosti sledili našemu vzgledu. Podobno se seveda zgodi, ko nekdo pomemben v skupini kapitulira.

Pojdimo po vrsti.

Avery je odgovornostni proces razdelil na sedem korakov, ki niso nujno zaporedni:

1. Zanikanje - Nezavedanje situacije.
2. Prenos krivde - Kazanje s prstom.
3. Opravičevanje - Zagovarjati stanje.
4. Sramota - Kriviti samega sebe.
5. Dolžnost - Tako pač mora biti.
6. Vdaja - Ničesar se ne da spremeniti.
7. Odgovornost - To lahko rešim z …

Ko vse štima, se nihče ne ukvarja z odgovornostjo, če pa se nekaj zalomi, veliko ali malo (izguba ključev, odpoved velikega naročnika), se vklopi Odgovornostni proces, pravi Avery.

Najprej najdemo krivca, če smo s tem zadovoljeni, se ga lotimo, sicer gremo naprej skozi proces na opravičevanje zakaj se je to zgodilo, usmerjanje krivde nase, … Vsi ti procesi predstavljajo predvsem odmikanje od reševanja težave, torej od odgovornosti.

Primer

Zamislimo si nek fiktiven primer. Ste direktor in lastnik proizvodnega podjetja. Večji poslovni partner je poslal dopis, da prekinja pogodbo o sodelovanju.

Zanikanje

Najprej boste šokirani, saj ste dolgoletni poslovni partnerji, to podjetje prinese več kot polovico vašega letnega zaslužka.

Prenos krivde

Ugotavljali boste “kdo je kriv”. Je proizvodnja, ki ne dohaja povpraševanja, je padla kvaliteta izdelanih kosov? Je prodaja, ki te stranke ne pokliče dovolj pogosto, je ne razvaja več in se je ta počutila zanemarjeno?

Če se vam izbrani krivec ne bo zdel dovolj … Bodo misli tavale naprej. Lahko že minuto zatem, morda drugi dan.

Opravičevanje

“Pač to je stanje trga, prej ali slej vsaka stranka gre, tudi je naravni proces. Po sedmih letih se vse zamenja, vse celice v telesu, poslovni partnerji, poslovni model podjetja …” vam bo verjetno šlo po glavi.

Sramota

V naslednji stopnji, bo šlo na slabše: “Sam sem kriv, moral bi se osebno posvečati največjemu odjemalcu, ne pa pustit tržnikom proste roke. Pa tudi proizvodnjo kosov zanje bi moral osebno preverjati. Nekoč sem bil dosti bolj picajzlast, zakaj nisem več tako aktiven? Kaj je narobe z mano?!”

Konec koncev ste direktor in lastnik podjetja.

Dolžnost in vdaja

Tudi ta stopnja je zelo pasivna. Če se ustavite na tej stopnji, boste uredili papirje, da se pogodba s poslovnim partnerjem prekine in pač sprejeli stanje. Ne boste planirali drugih korakov, le sprejeli posledice.

V tem primeru je dolžnost povezana z vdajo. Predali ste se, da se ne bi ukvarjali s težavo.

Kot verjetno opažate, so vse te stopnje predvsem izogibanje odgovornosti.

Odgovornost

Lahko pa sprejmete odgovornost in se lotite težave. Zakaj želi poslovni partner prekiniti pogodbo? Koga poznate na drugi strani, ki bi vam lahko posredoval čimbolj direktne informacije? Pokličete sošolca iz srednje šole, ki je sedaj tam vodja razvoja in uporablja vaše kose. V pogovoru z njim najdete težavo in verjetno tudi rešitev. Z njegovo pomočjo dobite direktorja in …

Seveda gre za fiktivni primer. Namen je prikazati, da dokler vaše misli ne stopijo v stanje odgovornosti, se ne boste lotili reševanja težav.

# Odgovornost nas pospeši

Hitreje prehodimo oz. preletimo vse mentalne procese bežanja, prej se lahko odgovorno lotimo reševanja težav.

Avery pri doseganju duhovne odgovornosti še izpostavlja “namen", “zavedanje” in “soočanje". Gre za namen odgovornega odločanja, ko stvari gredo narobe, zavedanje teh mentalnih faz, da jih lahko premagate in soočanje s samim seboj, da ugotovite česa se lahko naučite, popravite ali izboljšate.

Več si preberite na spletnem mestu izumitelja tega procesa.

Za konec še ena misel. Če sodelavci nimajo dovolj močnega občutka varnosti, se bodo kasneje lotili odgovornega reševanja težav, če se ga sploh bodo. Brez občutka varnosti, se bo sodelavec ustavil pri dolžnosti, ker je dolžen delati po pravilih, da ne bo kaznovan, saj bo le tako lahko dobil predvideno plačilo in plačal vse račune. Seveda pa občutek varnosti ni odvisen le od plačila, ampak tudi od odnosa do sodelavcev - če se počutijo gradnik podjetja/projekta ali le graditelj.

Uspeh podjetja je konec koncev odvisen od dane možnosti za uspeh vseh njegovih gradnikov.