Prepričan v svoj dvom

Rad bi zaupal v eno vero, v eno stranko, v en poklic in v en zato. Rad bi bil tak kot večina ljudi, ker sem že dolgo prebolel obdobje upora in norij.

Rad bi znal narediti spisek dobrih in slabih ljudi, jih ločevati na črne in bele … Tako kot to počnejo politiki, razvajenci in kreteni. Rad bi znal pokazati s prstom na tisto pošast: “On je kriv, da nisem naredil ničesar v svojem življenju, ON!”

Rad ne bi razmišljal o pravih razlogih. Kriv je “New world order", da JAZ ne vem kaj bi počel. Omejuje me pri uspehu, brez veze je nekaj ustvariti, če pa mi bodo vse uničili. Rad bi bil tako naiven in NIKOLI sebe krivil za neuspehe. “Kriv je on, vidiš, kažem ga s prstom, točno on in nihče drug! Zakaj bi se potem boril?”

Rad bi bil del tiste črede, ki je prepričana, da pobeg spremeni njihovo bistvo, da so s tem izumili nekaj novega in da je to posledica onega na katerega kažejo s prstom. Rad bi pozabil, da fizični delavec lovi preživetje že od začetka časov in jo mentalni usmerja, pogosto iz distance, spet, za boljše preživetje. Rad bi bil del te črede, ki se jezi, ampak ne čuti prave pošasti.

Te pošasti ne moremo pokazati s prstom, dobro se skriva. Težko si je priznati, da je vsak potencialni Hitler, da je večina morilcev družinskih članov oz. kako drugače zelo blizu žrtvi … Pošast je v meni, pošast je v tebi, pošast je v vseh. Ne čaka, da bi prišla ven, saj živi z nami ves čas, je del nas. Vprašanje je le, kako dobro jo izkoristimo ali kako močno se trudimo jo ignorirati. Rad bi verjel, da je vsak človek v osnovi dober, ampak mi ta pošast to preprečuje.

Včasih boli, ko skušam zbežati iz svoje kože, saj bolj kot sem star, globlji so njeni kremplji v meni … In peče, sploh na svetlobi, ki se dviga iz moje prihodnosti. Bolj sem osvetljen, bolj je vidna moja žival, vleče vleče me naprej … Kot bager.

Rad bi se počutil dobro v čredi, ki bere samo še esemese in objave na Facebooku, katere edino znanje so poročila na 24ur ali Dnevniku. Rad bi bil med temi, ki ne čutijo dvoma, ki vedo kaj je prava demokracija, pravo delo, kaj je pravica in kaj zakon. Ki poznajo zunanjega sovražnika in se počutijo že bolje, ko vidijo, da je nekomu slabše kot jim.

“Kaj počne moj sosed?” “A je kdo na moji zemlji?!” “Žal mi je zato, kar sem storil in za tisto, kar si nisem upal …” Fuck off!

Rad bi bil kot oni, ki ne čutijo, da živijo v nekakšnih kletkah, katerih stene so njihova prepričanja. Zelo trdna prepričanja.

Slišim ljudi okoli sebe, želijo si predvsem boljšega sveta, boljšega življenja, mira in ljubezni (zase) … Ampak nihče ničesar ne postori, nihče ne brcne z boso nogo v zid. Besede so zastonj, tudi te na tvojem ekranu in tiste v pesmi, ki ti ne gre iz glave, ker “zadene bistvo mojega počutja”. Besede pomagajo, ampak le brca nekam kaj spremeni, pa čeprav s krvavimi posledicami.

Rad bi bil del družbe, katere glavni cilj je delati, jesti, spati in fukati. No, zadnjo besedo občasno spremeni oz. jo polepša z neko, ki naredi kakšen ovinek … Potem pa ponovi.

Rad bi se predal intelektualcem, kjer je en kup ideologije in kjer magija izgine. Kjer so misli zabasane v čednih urejenih škatlicah, kjer je moja vedno lepša od sosedove. Predefinicije kot definicija popačenih ustaljenih predpostavk. Tako. Počutil bi se proti in se obnašal čisto enako. Bil bi del krdela in se lahko izgovarjal na ukaze iz višjega, na tete iz ozadja ali sveto joško!

Ampak imam eno stalno napako, ki me od časa do časa popolnoma spremeni. Imam veliko potrebo po znanju, ki nikoli ne ugasne, željo po vprašanjih, ki se noče pomiriti, analizo vsega doživetega, ki nikoli ne spi, v sebi mentalni boj, ki se bije od moje prve svetlobe in ta občutek, da divjam in se mi prav nič ne mudi ustaviti.

Včasih to boli … Sploh ob vseh teh dvomih, ki pri tem nastanejo.

Sem pa prepričan v svoj dvom. Namreč, jutranjega mačka premagaš z novo dozo, dvom pa z novim dvomom.

P.S. To je moja interpretacija/razmišljanje ob pesmi, ki me spremlja že skoraj leto dni in me vsakič zadane … Zato sem misli moral spraviti “na list”. V besedilu je kar nekaj citatov iz te pesmi, iz njih sem izhajal v svoje razmišljanje … No, enkrat toliko ni zgodba iz zunaj, kar upam, da mi ne zamerite preveč. Pravzaprav mi je vseeno. :)

Izvirna pesem: http://www.youtube.com/watch?v=-Y3H6774diY