The Kanegra incident
Zadnja petkova noč v letošnjem avgustu bo za vse večne čase znana po incidentu med Kanegro in Portorožem in bo verjetno v zgodovino zapisana kot “tista noč, ki je zakomplicirala vse”. Tukaj ciljam na mejni sporazum med Hrvaško in Slovenijo, ki bo verjetno zaradi tega nepredstavljivega napada razuzdanih mladostnikov na speče portoroško prebivalstvo padel v vodo.
Ampak pričnimo na začetku. Bil je zadnji petek v avgustu, peti zapovrstjo. Pet petkov v avgustu se baje zgodi samo enkrat na milijone milijard let in jasno je, da je že samo ta podatek razkuril prebivalce Portoroža, kateri so v meko obalnega počitka prišli iz vseh suhih koncev Slovenije in drugih držav - nekateri celo iz tam, kjer še rek nimajo...razen ob poplavah.
Skratka, bil je prekleti peti petek v avgustu, “domačini” pa razkačeni zaradi datumskega podaljšanja sezone. Vroče je bilo, res vroče. Najbolj topel petek celotnega avgusta. Namreč ves avgust je bil idealen za “lokalce”, saj je skoraj vsak konec tedna deževalo in mladina ter ostali nepridipravi niso imeli možnosti razgrajati in motiti sobotni spanec. In ta petek, zadnji petek v avgustu, PETI petek v avgustu se še vreme ni hotelo menit za uboge spalce..in kaj pripravi narava? Vročino...mislim, vročino na koncu avgusta, si predstavljate?! No, tudi zato so bili razkačeni.
Zgodilo se pa je še nekaj nepredvidljivega, skoraj kot peti petek v avgustu. V kampu Kanegra, v že tako zasovraženi občini Buje...ja, tisti občini, ki je prepričana, da je hiša od Jorasa, še enega od predstavnikov “lokalcev”, pravzaprav v njihovi občini. Pa pozabimo na to, da imajo za to podpisane listine z joško gor. To je druga zgodba. Vrnimo se v Kanegro. Ja, letovišče Kanegra, ki zaradi očitne hrvaške slaboželjnosti stoji nasproti Portoroža, tako da lahko vse žure, joj te žure...oziroma njihov “kažin” lahko preusmerijo v ubogi Portorož, ki si ne želi dosti več kot mirnih poletnih noči...kjer se ne sliši črička v zraku. Samo to...
V Kanegri so v petek zvečer organizirali živalsko razgrajanje, ki ga tukajšnji “lokalci” ljubkovalno imenujejo “RAVE” zabava, posledice te na nezabavarje pa “bumbanje”. Slednja beseda izhaja iz tega, kar sami zaradi vse nabrane grenkobe več ne počno. Beseda ponavadi opisuje nekaj lepega, kot je ritmično in energično dotikanje (bumbanje) dveh pregretih ter prepotenih teles v skupnem užitku...ti ”domačini” pa jo dandanes uporabljajo za moteč občutek ob “RAVE” zabavi na katero niso bili povabljeni.
Zabava se je dogajala 12 ur, vsaj tako poroča zelo znan, resen in sploh eden zadnjih predstavnikov papirnatih medijev v Sloveniji. Teh dvanajst ur verjetno ne bi bilo toliko problematičnih, če se ne bi dogajale sredi noči. To je v času, ko lokalno prebivalstvo (med petkom in soboto) pričakuje vsaj pogrebno tišino, če se le ne da tišje. Po pisanju še ne omenjenega dnevnika naj 5000 ljudi celo noč ne bi zatisnilo oči. Tukaj se ne bom spuščal v način zbiranja podatkov in analize le-teh. Verjetno je novinarja kontaktiralo vseh teh 5000 oseb in je zato tudi spisal članek. Simpatiziram z njim.
Zatorej je razumljivo, da se je v gostilni Pri ribiču na rtu Seča organizirala civilna iniciativa, ki bo v zgodovini odnosov med Hrvaško in Slovenijo verjetno imela še zelo velik pomen, morda celo večji kot nacionalni Joško. Ta civilna iniciativa - imenujmo jo kar “Pri ribiču”, se je odločila protestno zapreti tri mejne prehode v Istri. Kdaj bodo ta zapiranja in ali bodo počakali, da se turisti spakirajo čez mejo ali ne, bo znano šele jutri, ko bo veliko zasedanje vseh prizadetih.
Držimo pesti in upajmo, da se “The Kanegra incident”* ne bo sprevrgel v velik upor portoroških suhozemcev, ljubiteljev polke, valčka in turbo folka proti hrvaški mladini. Še bolj pa upajmo, da “Pri ribiču” ne ugotovijo, da je na zabavi sodelovalo kar nekaj slovenske mladine, ki je nacionalno harmoniko nadomestila z divjim “bumbanjem” ...
Upajmo tudi, da “Pri ribiču” zaradi tega ne bodo pričeli gladovne stavke...za gostilno se to ne bi spodobilo.
* Naziv je v angleščini, da se izognem privilegiranju ene ali druge strani.
Ampak pričnimo na začetku. Bil je zadnji petek v avgustu, peti zapovrstjo. Pet petkov v avgustu se baje zgodi samo enkrat na milijone milijard let in jasno je, da je že samo ta podatek razkuril prebivalce Portoroža, kateri so v meko obalnega počitka prišli iz vseh suhih koncev Slovenije in drugih držav - nekateri celo iz tam, kjer še rek nimajo...razen ob poplavah.
Skratka, bil je prekleti peti petek v avgustu, “domačini” pa razkačeni zaradi datumskega podaljšanja sezone. Vroče je bilo, res vroče. Najbolj topel petek celotnega avgusta. Namreč ves avgust je bil idealen za “lokalce”, saj je skoraj vsak konec tedna deževalo in mladina ter ostali nepridipravi niso imeli možnosti razgrajati in motiti sobotni spanec. In ta petek, zadnji petek v avgustu, PETI petek v avgustu se še vreme ni hotelo menit za uboge spalce..in kaj pripravi narava? Vročino...mislim, vročino na koncu avgusta, si predstavljate?! No, tudi zato so bili razkačeni.
Zgodilo se pa je še nekaj nepredvidljivega, skoraj kot peti petek v avgustu. V kampu Kanegra, v že tako zasovraženi občini Buje...ja, tisti občini, ki je prepričana, da je hiša od Jorasa, še enega od predstavnikov “lokalcev”, pravzaprav v njihovi občini. Pa pozabimo na to, da imajo za to podpisane listine z joško gor. To je druga zgodba. Vrnimo se v Kanegro. Ja, letovišče Kanegra, ki zaradi očitne hrvaške slaboželjnosti stoji nasproti Portoroža, tako da lahko vse žure, joj te žure...oziroma njihov “kažin” lahko preusmerijo v ubogi Portorož, ki si ne želi dosti več kot mirnih poletnih noči...kjer se ne sliši črička v zraku. Samo to...
V Kanegri so v petek zvečer organizirali živalsko razgrajanje, ki ga tukajšnji “lokalci” ljubkovalno imenujejo “RAVE” zabava, posledice te na nezabavarje pa “bumbanje”. Slednja beseda izhaja iz tega, kar sami zaradi vse nabrane grenkobe več ne počno. Beseda ponavadi opisuje nekaj lepega, kot je ritmično in energično dotikanje (bumbanje) dveh pregretih ter prepotenih teles v skupnem užitku...ti ”domačini” pa jo dandanes uporabljajo za moteč občutek ob “RAVE” zabavi na katero niso bili povabljeni.
Zabava se je dogajala 12 ur, vsaj tako poroča zelo znan, resen in sploh eden zadnjih predstavnikov papirnatih medijev v Sloveniji. Teh dvanajst ur verjetno ne bi bilo toliko problematičnih, če se ne bi dogajale sredi noči. To je v času, ko lokalno prebivalstvo (med petkom in soboto) pričakuje vsaj pogrebno tišino, če se le ne da tišje. Po pisanju še ne omenjenega dnevnika naj 5000 ljudi celo noč ne bi zatisnilo oči. Tukaj se ne bom spuščal v način zbiranja podatkov in analize le-teh. Verjetno je novinarja kontaktiralo vseh teh 5000 oseb in je zato tudi spisal članek. Simpatiziram z njim.
Zatorej je razumljivo, da se je v gostilni Pri ribiču na rtu Seča organizirala civilna iniciativa, ki bo v zgodovini odnosov med Hrvaško in Slovenijo verjetno imela še zelo velik pomen, morda celo večji kot nacionalni Joško. Ta civilna iniciativa - imenujmo jo kar “Pri ribiču”, se je odločila protestno zapreti tri mejne prehode v Istri. Kdaj bodo ta zapiranja in ali bodo počakali, da se turisti spakirajo čez mejo ali ne, bo znano šele jutri, ko bo veliko zasedanje vseh prizadetih.
Držimo pesti in upajmo, da se “The Kanegra incident”* ne bo sprevrgel v velik upor portoroških suhozemcev, ljubiteljev polke, valčka in turbo folka proti hrvaški mladini. Še bolj pa upajmo, da “Pri ribiču” ne ugotovijo, da je na zabavi sodelovalo kar nekaj slovenske mladine, ki je nacionalno harmoniko nadomestila z divjim “bumbanjem” ...
Upajmo tudi, da “Pri ribiču” zaradi tega ne bodo pričeli gladovne stavke...za gostilno se to ne bi spodobilo.
* Naziv je v angleščini, da se izognem privilegiranju ene ali druge strani.
