zgodbe

Pošastna reformacija

Pošastna reformacija

Pošasti so med nami. Prave pošasti. Pogosto se skrivajo v popolnoma normalnih ljudeh in situacijah, do trenutka, ko jih normalnost zapusti. Strah nas je pošasti, saj jih večinoma ne znamo ločiti od navadnih oseb, stvari oz. situacij. Saj poznate zgodbo soseda, ki je bil odličen človek, dokler ni ubil svoje žene, otrok in si sodil sam … Ali pa tisti policist, ki je leta vestno opravljal svoje dolžnosti, dokler … Ali pa tisti filmski režiser/producent, ki je igralske sposobnosti igralk ocenjeval s spodnjo glavo … Da o duhovnikih, ki pod besedo “celibat” razumejo “dovoljeno otipavanje fantkov” sploh ne izgubljam besed.
Trije lonci čaja

Trije lonci čaja

Zunaj stojim. Na vrtu, pod velikim starim iglavcem. Če bi v šoli bolj sledil, bi ga poznal po imenu … Tako je zame le velik stari iglavec. Pod drevesom so trije manjši ognji, na njih ležijo trije lonci z vodo, v vodi pa vrečke hibiskusovega čaja. Lonci so rdeče barve, z velikimi belimi pikami. Zakaj? Stari vzorec, ki je spet moderen. Verjetno sem hipster. Lonce sem dal na ogenj ob različnem času.
Zakaj sem nehal piti

Zakaj sem nehal piti

Rad pišem. Pisanje mi predstavlja nekakšen prečiščevalni proces. Terapijo. Včasih me zgodba nenapovedano napade, kot vročinski napad. Nujno jo moram spraviti v besedilo, sicer ne morem nadaljevati s svojim življenjem - morila me bo ves dan in se vrnila v spanju, v obliki nočne more. Večinoma je dovolj, da jo spesnim v tvit, ki ga objavim kot @kratkazgodba, včasih pa moram napolniti več strani - teh ne objavim. Vsebina napisanega se mi zdi preveč intimna, da bi si jo upal deliti s svetom.
Strah nas lahko reši

Strah nas lahko reši

Pred nami so mračni dnevi. Dnevi, ko se bomo trudili iskati sonce, ampak dobili bomo predvsem temo in hlad. V več smislih … Pred kratkim smo premaknili uro, pred nami je dan mrtvih, še prej pa noč pred vsemi svetimi, noč čarovnic, ki se zgodi na dan reformacije. Komplicirano? :) O noči pred “Dnevom mrtvih", ki so ga nekoč imenovali “Vsi sveti” in ga tako še v nekaterih (pretežno krščanskih) državah, vemo marsikaj.
Korak za korakom, tek!

Korak za korakom, tek!

Prvi koraki so najtežji. Najprej se naučiš obračati na hrbet oz. trebuh, zatem pride na vrsto kobacanje, plezanje, stanje na nogah … in TEK! Tek je zate, ko si še otrok, bolj naraven od hoje. No, saj s starši niti nimaš izbire, če se že moraš sprehajati z njimi. Menim, da se tek pri otroku razvije kot odgovor na silo teže. “Če bom dovolj hitro premikal noge, ne bom padel!” Zanimivo je, da z odraščanjem tek opustimo kot način premikanja in ga zabašemo v predal med ostale športne rekvizite s katerimi so nas mučili v osnovni in srednji šoli.
Ko sem izgubil pot ...

Ko sem izgubil pot ...

Poletna sobota. Zaključujem najbolj uspešno dieto doslej. Tudi prvo v svojem življenju. Čas je za naslednji korak. Pet tednov brez sladkorja, alkohola in drugih dobrot, katerih sem pozabil imena je pustilo nekaj posledic. Željo po hrani počasi zamenjuje potreba po premikanju. V več smislih. Že dolgo nisem bil na Slavniku. Tri, morda štiri leta. Verjetno nisem najbolj v formi zanj, ampak brez poskusa ni uspeha, pravijo … Prepričam sestro, da mi dela družbo.
Ko me je Evelin poklicala

Ko me je Evelin poklicala

Nedelja. Prijeten pomladni dan. Ne prevroč in niti prehladen. Sedim ob morju in se predajam prijetnemu vetriču, ki mi polni nosnice z omamnim vonjem morja. Idila. Telefon mi zazvoni. Nisem ugasnil zvonjenja? Vedno ga izklopim, ko grem na te sprehode. Hm … Čudna številka. +14155633300. Pomislim na sodelavca v tujini, morda ravno na nedeljo predstavlja naš produkt in verjetno nekaj ne dela. “Halo?” … “Ciao tata, mama je rekla da te pokličem, ker hočemo v šoping … Je rekla, da nehaj lejžurat pri morju in drajvaj avto domov, ga nidamo za šoping.