Korak za korakom, tek!

Korak za korakom, tek!

Prvi koraki so najtežji. Najprej se naučiš obračati na hrbet oz. trebuh, zatem pride na vrsto kobacanje, plezanje, stanje na nogah … in TEK!

Tek je zate, ko si še otrok, bolj naraven od hoje. No, saj s starši niti nimaš izbire, če se že moraš sprehajati z njimi.

Menim, da se tek pri otroku razvije kot odgovor na silo teže. “Če bom dovolj hitro premikal noge, ne bom padel!” Zanimivo je, da z odraščanjem tek opustimo kot način premikanja in ga zabašemo v predal med ostale športne rekvizite s katerimi so nas mučili v osnovni in srednji šoli.

Če opaziš odraslo osebo, ki v civilu teče skozi mesto, se ti v glavi naredi zgodba, ki je vse prej kot pozitivna. Jo nekdo lovi? Ona koga lovi? Se je kaj zgodilo? Nas napadajo?!

Najboljši tek je tisti, ki nas zabava. Brez zabave je tek le mučenje, beg pred nečim. Včasih kar pred samim seboj.

image

V nekem življenju sem že tekel. Tri mesece, vse dokler ni stisnila zima na Obali. Takrat mi je to pomenila burja s temperaturo okoli 10° C. Definitivno preveč za začetnika, sploh tistega, ki se veselo vrti po Bonifiki (lokacija s tekaško progo, igrišči in športnimi napravami v Kopru). Takrat sem naredil pavzo, za šest let.

Lani pa sem obtičal v Ljubljani. Potreboval sem izklop, da obdržim zdravo pamet, zato sem s tekom poskusil v drugo. Sej veš, v drugo gre Rado, če njega ni, pa moraš ti … Ali nekaj takega. Lotil sem se teči.

{% img left /images/2015/teklucka.jpg 150 200 %}Tek me je držal pokonci, me vlekel skozi poletje v kotlini, tek me tudi sedaj poriva naprej. No, ob zamenjavi ure sem doživel krizo … Tema ob vračanju iz službe mi je postavila mentalni zid. V roku enega tedna me je minilo do teka. Tema, megla in mraz. Ne, to ni zame!

Potem sem eno soboto sanjal zombije, ki so me lovili. V ozadju je igrala temačna glasba … Zbudil sem se poten in premražen. Odprl Twitter, kot vsakič, ko ne morem spati … Prikazala se je reklama za “Zombies Run!". Zastrašujoče ciljano oglaševanje. Iz spoštovanja sem kliknil, kupil aplikacijo in od takrat me skozi temačno-meglena polja preganjajo zombiji.

Razmišljam zakaj je ljudem tek toliko všeč. Tek je metafora življenja … Večino dni daš rutinsko skozi, slediš obhojenim potem, občasno pa moraš skreniti v neznano smer, ampak tvoj korak je še vedno samozavesten, prepričan. Tečeš naprej, čeprav si vsak trenutek bolj izgubljen, ampak zaradi opravljenih kilometrov v preteklosti, se znaš usmeriti, zato ne zmanjšaš hitrosti, ampak tečeš in tečeš naprej. Svet ne opazi, da si za trenutek ali mesec izgubljen … In vedno prideš nekam, pa četudi je kakšen zid na poti in se moraš malo vrniti nazaj … Ampak kmalu si spet dlje, kot si prej bil, pogosto pred ostalimi, ki stojijo, ki sedijo in ki predvsem razmišljajo kam bi se obrnili, če bi se.

Včasih, ko tečem ponoči, pozabim lučko. Nazadnje je to bilo večjem nalivu. Ni bilo lune, da bi mi svetila. Lenoba me je vlekla naprej in se nisem vrnil ponjo. Šel sem po spominu in namerno skrenil s poti … Ne vem kaj me je prijelo. Taval sem skozi temo, med blatom in lužami, iskal odsev luči iz oddaljene industrijske cone. Vztrajal sem naprej. Ne vem zakaj, hotel sem, rabil sem to. Telefonu je zmanjkalo energije, ostal sem brez glasbe, sam s sabo, na -2° C. Nič me ni ustavilo, misli so se zbistrile in sprejel sem življenjsko odločitev … Splačalo se je.

Ljubim tek. To je čas zame, ko nadgrajujem svoj jaz. Tek, tudi v temi, je del moje življenjske svetlobe, mojega Yanga.

P.S. Če še iščete razloge za tek ali potrebujete dodatno motivacijo, si oglejte striparsko knjigo “The terrible and wonderful reasons why I run long distances - The Oatmeal", je vredna svoje cene. :)