McLion's Mindstream

Kar pride pred moje oči in se mi zdi nujno deliti s spletnim planetom.

29. 11. 2010 - 3 minut branja - 700 besed - Komentarji - internet zabava social

Koliko te lahko stane napačnen status ali tvit?

{% img /images/posterous/2010/11/18088782-ukradeno.png %}

Na spletu pogosto beremo kaj vse ne smemo objavljati...na spletu. Ponavadi si rečemo "res je" in mirno pozabimo, že naslednji dan pa nadaljujemo s svojim najljubšim športom, ki se v angleščini  imenuje "oversharing", v slovenščino pa bi ga lahko prevedli približno v "takoj sedaj moram vsem povedat kar se mi je ravnokar zgodilo in nikogar ne zanima". 

Informacije o tem kako smo se spekli na štedilniku, kaj bomo ravnokar spravili skozi prebavni trakt in kmalu zatem opisovanje trebušnih krčev, ker smo se prenajedli in to sredi noči...so popolnoma nedolžne in razen grdih pogledov s strani vegancev ali sovražnikov ognja ponavadi ne povzročijo. Problem nastane, ko smo toliko navajeni pisati vsako intimno ali manj intimno neumnost o sebi, da ne ločimo več kaj intima pravzaprav je. Danes sem recimo na twitterju zasledil človeka, ki je opisoval, da bo ravnokar seksal s punco...in čez par minut sporočil kako cool je bilo...zašel sem, to je druga zgodba.

Kje se konča naša potreba po pozornosti in prične intimno življenje, ki ga lahko delimo samo z najbližjimi; s tistimi, ki jim lahko res zaupamo? Nekoč si povedal le najboljšim sosedom, da greš na dopust za 14 dni, jim dal ključe stanovanja in poprosil, če zalijejo rože, spraznijo hladilnik in seksajo izključno in samo na kavču... Če nisi imel dobrih sosedov, si dal družinskemu članu ali prijatelju, ki mu zaupaš. Informacija o dopustu je bila zelo pomembna skrivnost za katero ni smelo vedeti preveč ljudi, vsekakor pa ne celotna soseska.

Danes ni več tako. Ljudje pridno odhajajo na dopust, zapišejo na Facebooku in/ali Twitterju kam gredo, koliko časa bodo tam...še na dopustu sporočajo množici neznancev kaj luštnega počnejo in kako cool se imajo. Razumem potrebo po povzročanju skominov (bolje se počutimo, ko ugotovimo, da se bolje počutimo od drugih, to je čisto človeška lastnost), ampak potrebo po neumnosti pa ne. Zakaj bi širšemu svetu povedal, da me ne bo doma 14 dni in da bo moje stanovanje ta čas nezavarovano? 

No, če se dam v kožo povprečnega spletnega uporabnika: "Sej me nihče res ne pozna, ne ve kje živim..to, da sem objavil pred letom dni slike mojega novega stanovanja in zapisal ulico ne bo nikomur v pomoč... da so moji tviti označeni z lokacijo niti... ne?" Eh..

Ta blog pišem bolj kot opozorilo, tudi samemu sebi. Poleti se še spomnimo, da z okolico neznancev ni pametno šerati svojih dopustniških planov, pozimi, ko gremo smučat ali kaj podobnega, pa to čisto pozabimo in prav veselo čivknemo "jaz pa grem za 14 dni v Civetto, lepo se mejte luzerji, ki ostajate doma". No, en od teh "luzerjev" se vedno najde z željo, da bi si lahko za daljši čas kaj sposodil od tega hudega zmagovalca, ki se bo 14 dni bahal kako smuča. :)

Opomnik. Kot dokaz, da se to dogaja pa priložena slika z objavami neke uporabnice na Twitterju. Ne bom izdal kdo je, pobrisal sem vse podatke po katerih jo je možno spoznati. Se ji pa vnaprej opravičujem za zlorabo njenih tvitov in nesreče... Tvite berite iz spodaj navzgor (kot poteka twitter, najnovejše objave so na vrhu). 

Uporabnica je najprej nekaj dni napovedovala, da odhaja nekam (zbrisal sem kam), zatem je sporočila, da je nekaj tednov ne bo...po tvitih se da ugotoviti tudi približno kdaj odhaja oz. točno kdaj več ni doma. Zadnji tvit, ki sem ga skopiral vsebuje ugotovitev, da so ji vdrli v stanovanje

Kako je tat prišel do podatkov pustimo "forenzikom", vi pa se lahko malo poigrate in po svojih objavljenih podatkih, statusih in tvitih poskusite ugotoviti kje živite in kdaj daljše obdobje niste bili doma. Prav zabavno je (če vam niso takrat ničesar ukradli)... :)