Kot Ljubljančani bi bili večji od Siddharte

Pudding Fields so na Obali svetovno znani, vendar jih omejuje provincialnost centralne Slovenije.

Dovolj polemike, ni to moj cilj. Nisem glasbeni kritik, ne cartam zamer do nikogar. Naslov in "podnaslov" sta tam, da vas vas malo zrajcam, da vas prisilim prebrati moj uvod v najnovejšo stvaritev Pudingov. Se opravičujem. :)

V petek, 9. oktobra, so v izolskem The Clubu Pudding Fieldsi organizirali predstavitveni koncert četrtega albuma. Na isti lokaciji so leta 2003 predstavili tudi prvenec, to pa ne pomeni, da so naredili kakšen korak nazaj, prav nasprotno. Novi album se naravno uvršča v biološki razvoj omenjene skupine, ampak o tem drugič.

Čeprav je bil koncert bolj za "frende, kolege in druge znance", je bilo teh dovolj, da so napolnili omenjeni lokal in moram napisati, da med množico nisem opazil razočaranega pogleda, pri čemer so imeli brezplačni prigrizki le marginalno vlogo. :)

Fantje so zaigrali vse pesmi novega CD-ja, nekaj pa so jih predstavili celo ob spremljavi godalnega kvarteta Vilinus, kar je še dodatno obogatilo izvrstna besedila in interpretacijo nove pudingaste stvaritve. Če je verjeti izjavam članov med koncertom, naj bi Vilinovke v prihodnosti postale stalne spremljevalke koncertov skupine.

Glasbeni gosti tudi niso manjkali. Med koncertom je večkrat skočil za kitaro Jan Baruca, kratek nastop so pripravili kolegi iz skupine SONS, za konec pa je mešana zasedba članov Pudding Fields, Plava Jabuka in AlbaKiara postregla z jam sessionom za rockovske sladokusce. Odlični intro v (upam da) uspešno glasbeno turnejo Stockholmskega sindroma.

Od koncerta vsak dan poslušam njihov nov CD, pravzaprav to počnem kar nekajkrat dnevno, toliko pogosto, da mi v trenutkih tišine hodijo komadi kar sami po glavi. Pa ne v morečem smislu, prav zabavni so (čeprav je to evfemizem).  Osebno me Mrjotova besedila vedno navdušujejo. Mentalne povezave, preskoki, divergentne asociacije in sploh sprevržen pogled na svet, ki mi je na trenutke tako domač, da mi dviga dlake. :)

Intermezzo, trenutno se mi po glavi poje sledeče: "Vsa zrcala so zdrobljena, vržena in brez pomena, ko pogledi v drobcih stekla prosijo za maščevanje. Vse kar slišim je sirena, v krvi zgine potopljena. Pot v sanje že topljena, mrtva zbita prerojena.

Naj me ujame nov orkan...ne poznam te, ne poznam te...zdaj...ko odkrivam drugo stran...vem, da sanje niso zadnji kraj. " (Stockholmski sindrom, naslovna pesem novega albuma) Eh ja, besedila pri Pudingih so bila vedno dokaj globoka...

Če me spomin ne vara, se je v alkoholiščinah večkrat pravilo, da je celo nekaj (high profile) slovenskih glasbenikov, ki bi zelo radi imeli dostop do Mrojtovih tekstovnih stvaritev. Tega še nisem preverjal, ampak verjamem. Kdo pa pijan ne bi verjel okajenemu kolegu, ki razlaga kako mu je v neprištevnem stanju prijatelj fanta od njegove sestre razlagal, kako mu je nekdo to pravil. Upam pa, da ga za to dobro plačajo in ne prodajajo za lastno zelje, pa čeprav je nastalo tam, kjer je se mediteransko je. Ampak o tem verjetno kdaj drugič, je pa povezano z rajcalno izjavo na začetku sestavka. Res, enkrat drugič več o tem...res...hm...

Na žalost novi album še ni v prodaji. Sicer bi objavil povezavo na kakšno spletno trgovino. Prodajal ga bo Dallas, ki še danes nima spletnega mesta (sem vstavi en kup kletvic o arhaični zagnanosti nekaterih "managerjev").

O skupini:

Pudding Fields so nastali davnega leta 1996 in od takrat so zamenjali skoraj vse člane razen basista (Primož Seljak) in kitarista (Miha Mrdjenović - Mrjo), ki pa je tudi tekstopisec skupine. Če povzamem na kratko. Začeli so "Fakin far from Kanela bar", kot punk skupina pod vodstvom Simona Pribaca, ki je okoli leta 2000 zapustil Slovenijo za Kanado, kjer se je izšolal za igralca in se lotil marketinga masovnih prireditev in podobno. Nadomestil ga je Maksim Vergan, šolan glasbenik iz glasbene družine, čeprav iz popolnoma druge glasbene zvrsti. Maks je začel nastopati še zelo zgodaj in kot otrok posnel nekaj uspešnih (otroških) pesmi. Kot mi je nekoč v alkoholiščinah izdal Mrjo, je Maks idealen vokal za njegova besedila, pa čeprav njegov "svetli" vokal izstopa iz glasbenih zvrsti okoli katerih se vrtijo. Morda tudi zato.

Bobnarjev so tudi menjali kar nekaj, čeprav se zadnji (Borut Bizjak) vsedel za pudingaste bobne leta 2003 in zgleda, da bo tam tudi vstal. Med raznimi kadrovskimi spremembami spada tudi pihalna sekcija, ki je vključevala saksofonista (Vanja Bončina, Erik Kramberger, Mateja Filipič) in trobento (Jaka Ivančič). Ta sekcija je z zadnjim albumom (Stockholmski sindrom) ukinjena oziroma (začasno ali stalno) zamenjana z godalnim kvartetom Villinus. Seveda pa ne gre pozabiti na Jana Baruco, ki igra vlogo njihovega managerja in občasnega kitarista.

Kaj trenutno ustvarjajo pa lahko slišite na zadnjem CD-ju in preberete na njihovi Facebook strani, kjer naj bi v kratkem objavili tudi prvi single, ki bo v teh dneh dostopen tudi vsem zanimivim radijskim postajam.


Fotografije iz petkovega koncerta v The Clubu mi je posodil Jernej Filipčič - REMI.

(nadaljevanje sledi...kmalu...upam)

{% img /images/posterous/2009/10/3570669-IMG_4134_resize.jpg %}